Listopad, sreda 5.11.2025
Pogrešal sem obmorske kraje na laški obali, zelo pogrešal. Zadnjič sem bil tam na dan mladosti, kot smo nekdaj rekli petindvajsetemu maju, takrat sem opravil najdaljši kolesarski potep doslej, stoštiriinsedemdeset kilometrov je naneslo v dolžino. Potem je prišlo poletje in s tem vročina in gneča, takrat nimam tam kaj iskati. Septembra še drugič v Dolomite, pa to, pa ono, oktobra kup drugih zadev drugje in že je tu november.
Marina Julia me je pričakala obsijana s soncem in prijetnimi dvanajstimi stopinjami. Malce sem bil presenečen, ker so bila parkirišča skoraj prazna, tudi sprehajalcev ne kaj dosti, potem pa sem se spomnil, da je sreda in ne konec tedna, kot je običajno bilo med mojimi minulimi obiski. Ležerno počasi sem se pripravil na potep, dvakrat preveril, ali imam vse potrebno, po Romanu d'Ezzelinu pač nisem sedel na kolo in je kar prav tako. Še preden sem pripeljal do vodnega kanala in tam zavil levo, sem začutil, da sem dobesedno hrepenel po teh krajih, tekom dneva se je občutek samo še stopnjeval.
Zelo verjetno bi šlo tudi brez Garmina, saj sem v teh koncih prekolesaril že hudiča in pol, a je kar prav, da me spremlja na potepih. Kup uporabnih podatkov mi ponuja v realnem času, hitrost, kadenco, strmino klanca, srčni utrip, me prek radarja v zadnji luči opozarja na od zadaj bližajoča se vozila, in še kaj. Poleg navigacije, seveda, ta je na prvem mestu. Danes sem navigacijo oziroma zemljevid potreboval predvsem zato, da sem na hitro preštudiral, koliko bi se zamudl z ovinkom do Palmanove, ki ni bila prav daleč od mojega začrtanega itinerarja.
V San Giorgu di Nogaro sem sprva nadaljeval v smeri Palmanove, potem pa me je zaskrbelo. Tako glede dodatne dolžine, merjene v kilometrih, kot še bolj glede časa, potrebnega za to. Malce sem se bal, da ne bi bil do teme nazaj pri avtu. Zato sem se za mestecem ustavil ob cesti, pokukal na zemljevid in na uro, pomislil na to, da moram biti do četrte nazaj, pol petih najkasneje, potem se zmrači. Plus to, da nekaj časa nisem kolesaril in nisem vedel, ali me bo kaj navijalo, bližje koncu bom. Slovenski pregovor pravi, da je previdnost mati modrosti, zato sem se ravnal po njem in obrnil. Nazaj v sam center San Giorgia di Nogaro in od tam naprej proti Maranu. Kmalu za mestecem sem pripeljal na znano cesto, saj sem tod že kolesaril, naprej do moje ciljne destinacije ni bilo daleč.
Prvo čez mostiček v pristanišče, razgledovanje in vzdihovanje vsled prelestnih razgledov, krasnega sončnega vremena, tudi prijetno toplega seveda, potem pa v centro storico, kjer se spet sme z biciklom (v visoki sezoni tam kolesarjenje vsled gneče ni dovoljeno). Osteria, kjer imajo odlično polento z bakalarjem in špagete z morskimi sadeži je bila sicer odprta, a je bilo tistih nekaj miz zunaj v senci, zato sem nadaljeval do pizzerie nekaj naprej. Tam tudi odprto, mize na sončku, pizze pa žal samo ob koncih tedna. Nič ne de, zmenil sem se za sendvič s pršutom in mocarelo, prosciutto crudo e mozzarella, seveda tudi kofe in lemon soda, potem pa sem se dobesedno zleknil na udoben sedež in skoraj zadremal na sončku. Jedača in pijača sta teknili, čeravno še ne kaj dosti utrujene, so bile tudi noge hvaležne za nekaj počitka.
Potem pa nazaj na bicikel in naprej nazaj proti izhodišču. Med malico sem premislil o poti nazaj, o morebitnih ovinkih ino drugih cestah, in se odločil, da se kar po taistih cestah vrnem do Aquileie/Ogleja, od tam nadaljujem v ljubi mi Gradež in se od tam vrnem do avta. Te ceste in kolesarske steze sem že večkrat prevozil, trenutno počutje je bilo na nivoju, zato me ni skrbelo, da me bo lovila tema.
Nasip do Gradeža, po katerem vodi cesta in kolesarska steza tik nje, me vedno znova navduši. Kot bi z ravnilom potegnil črto prek morja, razgledi božanski, sploh v takem dnevu kot sem ga imel sam, res pravljično. V Gradežu sem se zapeljal do centra storica in bazilike svete Evfemije, potem do sprehajalne poti tik nad morjem in od tam nadaljeval proti Pineti. Od starega dela mesteca vse do Pinete spominov za debelo knjigo, če ne več. Konec Pinete sem pripeljal do kolesarske steze, šel po njej do konca, potem pa spet po cesti, ni druge. Presenečno sem ugotavljal, da imam še kar nekaj moči v nogah, zato sem odločno pritisnil na pedala in do Marine Julie pripeljal hitreje, kot sem se od tam zjutraj odpeljal. Vesel, zelo vesel, da sem spet nazaj, v teh zame precej čarobnih koncih, kamor se bom do naslednjega poletja pogosto vračal. Kot se vračam že poldrugo desetletje, tam nekje.
Še po špežo, v Tržiču hodim v Coop, tu imam zabeležnih nekaj "artiklov", ki jih drugod, recimo v Trbižu ali Villa Santini, ne dobim. Potem pa samo še domov, kamor me je vse do doma spremljala polna luna, ki je bila tokrat še posebej polna. Da ne rečem debela :)
