Listopad, četrtek 13.11.2025
V začetku tedna me prijetno preseneti sporočilce, vabilo, da bi se po daljšem času spet odpravila v gore. Za potep izbereva četrtek, enega lepših dni v tednu, morebiti eden zadnjih takšne sorte pred zimo. Premislek, kje bi znalo biti kaj snega na osojnih straneh, pokuk na nekaj spletnih kamer in že sva zmenjena za Begunjščico, takisto po kateri poti gor in po kateri dol.
Zjutraj nisva hitela, do izhodišča ni bilo daleč, tudi potep sam ni kdo ve kako dolg. Počasi sva vzela pot pod noge in na koncu parkirišča udela Bornovo pot. Kaj me je zmotilo, da sem s poti zavil na spodnji kolovoz in sva potem nekaj kasneje morala čez drn in strn nazaj na široko pot, še danes ne vem. Hujšega ni bilo, nekaj odvečne telovadbe pač. Po nepotrebnem gori doli sva udela udoben korak, ne prehitro, še manj počasi, tuneli so poskrbeli, da je bila pot bolj pestra, gore onstran pa za lepe razglede. Med prijetnim kramljanjem o tem in onem sva kar hitro zmogla do planine.
Po kratkem počitku sva se lotila Kalvarije, sila strme poti, pravi kolenogriz. Sam sem jo imel še malce v spominu od takrat, ko sva tod šibala s princesko, prijateljica pa je bila tod prvič. Hitro je hitro prehitro, zato v breg nisva hitela. Običajno je tako, da bolj kot je strma pot, hitreje pridobiš na višini in tudi danes ni bilo nič drugače. Sončen dan je bil tudi presenetljivo topel, da ne rečem vroč, vsaj glede na letni čas, zato nama je senca v gozdu dobro dela. Sčasoma je gozd postal redkejši, strmina je počasi popustila in že sva bila na pašnih pobočjih. Tam sva malce posedela in se posladkala z mandarinami, razgledi so že zmogli do Julijcev, kraji v dolini pa so bili še marsikje skriti pod meglenim ali oblačnim pokrovom.
V nadaljevanju sva kmalu zmogla pod Begunjsko Vrtačo, tam se je po mojem mnenju začel najlepši del vzpona. Če je bila spodaj Kalvarija, potem je bilo nadaljevanje prek številnih vzpetinic do vrha pravo romanje - mehke trave, da bi hodil bos po njih, prelestni razgledi na vse konce in kraje, da bi se lahko zavrtel kot na ringlšpilu, če bi hotel zajeti vse naenkrat, sinje modro nebo in kavke, ki se spreletavajo nad vrhom. Pravi balzam za dušo, dobesedno čutiš, kako se telesce ino duša polnita s pozitivno energijo. Prek kar nekaj hribčkov sva morala, preden sva za zadnjim zagledala pravi vrh in nedolgo zatem sedla k zasluženemu počitku.
Nekaj mladeničev, ki so naju prehiteli nekaj nižje, se je počasi že odpravljalo v dolino. Na vprašanje, ali sestopajo na Zelenico, dobim odgovor da ne, da je tam sneg, ki vztraja vse do junija in da so tam potrebne dereze. Mislil sem si svoje in bil modro tiho, potem pa stopil nekaj nižje in se razgledal na osojno stran. O potrebi po derezah in snegu, ki bi se znal obdržati do junija, seveda ni bilo govora, da ga je nekaj na poti, pa je seveda pričakovano. Temu primerno tudi oprema v nahrbtniku.
Kavke so nama jedle iz roke, včasih sem imel občutek, da bi se dalo kakšno celo pobožati. Potem sva še nekaj časa uživala na vrhu, prelepo je bilo, da bi hitela v dolino. Dan je bil dejansko božanski, v kratkih rokavih te ne bi kaj prida zeblo, če sploh kaj.
Hočeš nočeš sva morala tudi midva sestopiti, zato sva počasi vzela pot pod noge. Nižje sva bila, bolj je grelo, občutek je bil kot da gremo iz pomladi v poletje in ne iz jeseni v zimo. In res nama pride nasproti mladenič v kratkih hlačah in rokavih, tujec, kot sva ugotovila po pozdravu in parih besedah. No ja, toliko o vročini. Počasi prideva do razpotja, kjer gre ena pot proti Robleku in druga, to je najina, proti Zelenici. Tam srečava dve dekleti, takisto poletno opravljeni, kratki rokavi in kratke hlače, ki prav tako sestopata v najini smeri.
Po nekaj metrih smo že na snegu, tudi ledu, in seveda v globoki senci. Mraza resda ni, a je vseeno kot bi stopil v drug svet, vsaj mene je kar streslo, ko sem pomislil, da bi bil tudi sam v kratkih, tako spodaj kot zgoraj. S prijateljico sestopava previdno, saj je pot zasnežena in ponekod poledenela. Obojega, snega in ledu, je tako malo, da še pomisliva ne, da bi potrebovala derezice. Ponekod je v pomoč jeklenica in kak klin, ponekod se primeš za rušje, in gre prav lepo. Čeravno ne hitiva, previdnost je mati modrosti, nama gre sestop odlično izpod nog in kmalu spet stopiva na sonce. Nekaj časa po prisojnem pobočju, pa nazaj v senco, pa spet sonček, in tako prideva do Zelenice in tam kmalu do koče, kamor sonce ta čas skorajda ne posije.
Nadaljni sestop sva opravila kar po cesti in bivšem smučišču. Vse do Ljubelja v senci, dočim je na greben Košute in dolino še sijalo sončece.
Če na vrhu nisva bila kaj prida lačna, nama je sedaj že malce krulilo v želodčku, prav vesela sva bila, da kosilce ni daleč. Res ni bilo, kaj hitro sva zmogla do avta, tam smuknila v druga oblačila in obutev, ni ga čez komot, potem pa samo še par ovinkov in že sva parkirala pred Karavlo. Okusen divjačinski golaž z njoki je teknil, nekaj za žejo je tudi sedlo, sladoleda za povrh pa nisva zmogla, le tega imava v dobrem prihodnjič.
Krasen dan je bil, sva si bila edina, ko sva se že v mraku poslovila do naslednjič . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar