Listopad, četrtek 27.11.2025
Prstov na obeh rokah je premalo, da bi preštel vse obiske Višarij. Prvi segajo v čas, ko je gondola bila v bližini Ovčje vasi. S smučanjem si zaključil v Žabnicah in se od tam do izhodišča odpeljal z avtobusom. Kje je že to ...
Jutro je bilo presneto mrzlo, ko sem izstopil iz avta. Urno sem se preobul in vzel pot pod noge, do konca asfalta sem se že malce ogrel. Do prvega snega nisem imel daleč, po kakih dvajsetih minutah hoda sem že stopil na strnjeno snežno odejo. Počasi sem se preselil v zimsko pravljico, ki se mi je dogajala, in v kateri je bilo obilo časa ino prostora za spomine, želje in še marsikaj.
Višje sem bil, več je bilo snega. Kolovoz je bil shojen po dolgem in počez, potem pa udobna gaz vse do vrha, nobene potrebe po derezicah in gamašah. Izgubljen v spominih sem se skoraj ustrašil sedežev sedežnice, ki sem jih nenadoma zagledal nad seboj, in se jih hkrati razveselil, saj sem vedel, da do vrha ni daleč. Tod nekje sem zaslišal hrup snežnega topa, žirafe, ki je bruhala umeten sneg, malce višje pa se je po smučarski progi pripeljal še ratrak. Ni kaj, še malo, in že se bo dalo stopiti na smuči. Onstran smučišča sem moral še zadnjič v breg, kar strmo, in že sem zagledal križ na vrhu.
Presneto mraz je bilo zgoraj, tudi nekaj vetra, hitro sem se topleje odel. Potem snamem rokavice in naredim nekaj posnetkov, ne gre, da ne bi nekaj spominov odnesel s seboj. Tistih nekaj minut za posnetke je bilo dovolj, da se mi je dodobra zanohtalo. Ti šment. Hitro sem sestopil do cerkve, pričakovano zaklenjena, in potem po uličici med hišami nadaljeval do zadnjih hiš in sončne terase. Vse zaprto, vasica duhov, bi lahko dejal. Pričakovano, zato sem imel nekaj provianta s seboj, katerega sem se lotil pred Mešnikom. Tod sem se večkrat ustavil, Adi me je celo nekajkrat počastil z žganjem ali čajem, po tistem, ko sem bil tam s pokojnim Igorjem in smo se spoznali. Na prisojni terasi sem se uspel malce pogreti, prsti so se odtajali, še par posnetkov od tod in že sem sestopal.
Dol grede sem se razgledoval v obratno smer kot gor grede in bil tako deležen tudi prelestnih pogledov na Mangrt, Jalovec, Ojstrnik in še in še gora. Vse do gozda, tam sem spet stopil v hladilnik, do avta me je podobno kot gor grede po malem zeblo. V dolini pa še prijetnejše kot pred Mešnikom, sonček me je precej bolj pogrel, tako da sem se še malce posončil, preden sem se odpeljal domov.
Krasen dan, prava zimsko snežna pravljica. Če se po jutru dan pozna, zna biti zima res zimska ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar