Cima Tulsti (nanizanka)

Gruden, ponedeljek 29.12.2025

Nanizanka je sestavljena je iz samostojnih epizod, vsaka ima svojo zgodbo, ki se običajno začne in konča v istem delu. Gledalec lahko gleda posamezne dele v poljubnem vrstnem redu.

Nadaljevanka ima eno glavno zgodbo, ki se nadaljuje iz epizode v epizodo, katere so močno povezane. Če eno od epizod izpustiš, težko razumeš nadaljevanje.

Če predpostavimo, da je Cima Tulsti glavni igralec in je vsak vzpon nanjo zgodba zase, enkratna in neponovljiva, s svojim uvodom, jedrom in zaključkom, potem zagotovo nanizanka, čeravno se nadaljuje že lep čas. Podobnih nanizank z drugimi glavnimi igralci (monte, cima, vrh ...) imam še nekaj, le da si tam epizode sledijo manj pogosto.

Po spominu sodeč se je prvič zgodilo, da sem prvega in zadnjega v letu opravil na taistem hribu oziroma čimi. Da ne bi bila vzpona kopiraj/prilepi drug drugega, sem se danes gor ven odpravil po običajni poti, po via normale. Tako ji ljubkovalno pravim, saj sem že tolikokrat hodil po njej in mi je res domača. 

Po Giaideitu nekaj slabšega vremena, nekaj opravkov ino nadležen prehlad, pa je leta skoraj konec. Če ne bi obetali občutne ohladitve, bi se na potep odpravil zadnji dan v letu, malce simbolike pač, tako pa sem izkoristil še zadnjega precej toplega. 

Jutro se je prevešalo v dopoldan, ko sem parkiral v Ravanci, sončece je sijalo, da je veselje, radostno razpoložen sem vzel pot pod noge. Do cerkve vrh križevega pota sem stopil hitreje, da se ogrejem, tam blizu za božjo njivo udel pešpot in pravljica se je pričela. Rezija je res ena pravljična dolina, ne samo radi zverinic in čudovite gorske kulise. Do potočka je bilo hladno, o mrazu ne gre pisati, čim sem onkraj zagrizel v strmino, pa je sonček storil svoje in na momente mi je bilo skoraj vroče. Skoraj!

Premišljeval sem o čimi, na katero sem namenjen, o tem, s čim se mi je tako priljubila, da mi je skoraj zlezla pod kožo, pa nisem prišel do odgovora. Verjetno nikoli ne bom. Ne vedoč, koliko moči mi je pobral nadležen prehlad, sem malce popazil na tempo, ne želeč, da bi bilo hitro prehitro. Pot gor ven poznam skoraj na pamet, tolikokrat sem že hodil tod. Na poti do razpela, kjer moram prek potočka, je krajši del, kjer so skale vedno mokre in spolzke. Potem nekaj višje pridem čez rob, kjer me čaka krajša ravnina, tod bukev neopazno zamenja bor, tu pa tam se najde kaka smreka. Ravnina se izteče v čudovito dolinico, ki me v zložnem vzponu privede na sedelce Forchia. Tod zavijem desno, sledi dolgo in zložno prečenje proti vrhu. Kar nekaj časa traja, da zapustiš prisojno stran in zaviješ na osojno, tod postane hladnejše, ne samo v tem letnem času, tudi poleti se čuti razlika med sončnim in senčnim. Potem prideš do razpotja, kjer te smerokaz usmeri desno, čez nekaj časa do ruševin, malce naprej do stebra daljnovoda, še okljuk ali dva, in že zagledaš obelisk vrh čime. No, vsaj jaz tistemu znamenju na vrhu pravim obelisk, ta beseda mi je prva padla na pamet, ko sem prvič prišel gor. Še par korakov in to je to, višje ne gre.

Prijetno toplo, brezvetrje, nikjer nikogar. Aleluja. Sedem na suho deblo, kot ustvarjeno za mojo zadnjo plat, in se preselim v svoj svet. Neverjetno, kako dragoceni so takšni odklopi. Vedno znova. Srkam topel napitek, grizljam prigrizek in premišljujem. Spomnim se filma, ogledanega nedavno. Resnični dogodki, posneto po knjigi, katere avtor je doživel napisano in posneto. Druga svetovna vojna, Guadalcanal. 

• Vojak Witt (Jim Caviezel): Se kdaj počutite osamljeni?
• Prvi narednik Edward Welsh (Sean Penn): Samo med ljudmi.

To je to, sem pomislil ob tem prizoru. Nekoč nekje sem prebral nekaj podobnega, že takrat mi je prebrano za vekomaj ostalo v spominu, po tem filmu je ta občutek še močnejši. Samota je prijateljica, zaupanja vredna, z njo nisem nikoli osamljen. V družbi, kakor kje seveda, ne vedno, pa pogosto sam, tudi osamljen.

Potem prijateljici iz Kopra, ki je na sprehodu z mlajšo hčerko, vrnem pozdrave s priloženo fotografijo z vrha, naredim še par posnetkov zase, za mojo zbirko spominov, še malce posedim in premišljujem, nato pa se počasi odpravim v dolino. Še prej stopim na"belvedere", travnato uravnavo nekaj nižje, od koder sem deležen imenitnih razgledov na greben Muzcev onstran doline, na dolino samo in na gore nekaj dlje, Amariano, Grauzario in še mnogo njih. Videno dobesedno poboža dušo, tako lepo je ...

Sonček na vrhu me je dodobra pogrel, tako da mi je bilo v senci kar hladno, čim sem prišel na prisojna pobočja, pa spet kot bi stopil v pomlad. Do Forchie še nekako zasanjano, tam na kratko postojim, saj me preseneti vidokamera na drevesu. In tabla z napisom, da je področje pod video nadzorom. Še nikoli kaj takšnega tod, zgoraj pri stavolu pač, tam še nekako razumem. Stopim pred kamero in se nasmehnem kot bi se slikal za osebno, brez heca, in nadaljujem s sestopom.

Dolinica, kjer je spet hladno, pa nazaj na sonček, pri razpelu prek potočka, previdno čez moker skok, pa sem ter tja, bolj ali manj strmo navzdol, in že sem pri zadnjem potočku. Onkraj krajša strminica, potem pa samo še čudovit macesnov in smrekov gaj do božje njive, kjer spet stopim na sonček. Še zadnji razgledi na zatrep doline, proti planini Kot in goram nad njo, pa v drugo smer na Amariano, tudi na Muzce onkraj, še mimo kapelic na križevem poti in že sem v Ravanci. 

Preden se odpeljem domu naproti stopim še v cerkev, kjer si ogledam jaslice in prižgem svečko za vse moje, ki jih ni več z menoj. Na kratko posedim in se prepustim spominom, nekaj solz mi spolzi po licu.

Hvaležen za krasen dan, za čudovit in dragocen spomin, se poslovim od ljube mi doline in odrajžam novim doživetjem naproti ...

-> fotografije Cima Tulsti (nanizanka)

-> posnetek prehojene poti

Monte Giaideit (2025)

Gruden, petek 12.12.2025

Obratno kot pred osmimi leti. Takrat smo s Kopiščarjem in prijateljico teden dni po Giaidetu obiskali Daudo, tokrat pa sem po dan manj kot tednu dni po Daudi obiskal Giaideit.

Zadnje čase se mi dogaja, da se vsega lotevam ležerno. Nekako tako, kot pravi Mlakar v Počasnem življenju. Na lahno. Zjutraj sem pustil dnevu, da me zbudi namesto budilke, si vzel čas za zajtrk in ta vel'ko skodel'co kofeta, vrgel par malenkosti v nahrbtnik in se odpravil od doma. Na poti do Imponza sem se na kratko ustavil še v Kranjski Gori, na pošti, da sem dvema deklicama poslal božični darilci. Prazniki so blizu in kaj lahko se zgodi, da se bomo videli šele začetkom prihodnjega leta.  

Izvoz Carnia/Tolmezzo, kdo bi pomnil katerič, še manj vedel, kolikokrat še. Še mimo Tolmeča in že sem parkiral v Imponzu. Krasen dan, počasi sem  se  sprehodil skozi vasico, potrebe po hitenju ni bilo, saj vrh ni ne visoko, ne daleč. Do cimitera sem vznemiril nekaj psov, katerih bevskanje je bilo po posluhu bolj kot ne dobrodušnega značaja, in tam udel mulatjero do cerkvice Svetega Florijana. Prijetno toplo je bilo, toplejše kot na Daudi, da ne omenjam Višarij ne tako dolgo nazaj, kjer sem se počutil skoraj kot pingvin.

Pot do cerkvice mi vedno hitro mine, tudi danes nič drugače. Pešpot na Giaideit sicer že nižje zavije v drugo smer, a se je vredno pomujati do nje. Rad se naslonim na ograjo pred vhodom v cerkev in se dodobra naužijem razgledov na dolino ino gora nad njo. Med prvič in danes je neverjetna razlika kako domače so mi bile okoliške gore takrat in so mi danes. 

Potem nekaj malega nazaj dol, do tam, kjer sem prišel gor. Za ta kratek spust si rad rečem, da jemljem zalet pred strmim nadaljevanjem. Pot naprej do vrha mi je precej všečna, mestoma sila strma, pod vrhom tudi zavarovana. Neke sorte Minimundus kakega bolj  zahtevnega karnijskega dvatisočaka, recimo. Strmo, strmejše, nekaj položnejšega terena, še bolj strmo, tu pa tam skoraj direttissima. Kar je po svoje seveda fino, saj si tik tak na vrhu. No, če že ne čisto zgoraj, pa vsaj pri klopci in križu na predvrhu.

Par posnetkov, potem pa še tisto nekaj malo do vrha. Tam sem našel zaplato suhih trav in se udobno namestil tik spomenika, nekakšne panoramske mize, na kateri so narisani okoliški vrhovi. Vreme prelestno, vidljivost izjemna, malica pa bolj skromna, ena sama energijska ploščica. Itaq za te sorte potep kaj več tudi ne potrebuješ.

Med razgledovanjem klasika, sama od sebe, še potruditi se mi ni potrebno in se zgodi. Spomini, želje, aktualno dogajanje, po eni strani copy/paste, po drugi pa vedno drugače, odvisno kaj se ti tisti dan oziroma čas mota po glavi.

Že gor grede sem vedel, da bom sestopil na drugo stran, na vrhu pa sem se odločil, da bom onstran udel krajšo varianto. Tisto, po kateri sva s princesko sestopila po prvem vzponu na ta hrib, bo čisto dovolj za lep anello.

Dolce far niente je dobro delo, energijska ploščica mimogrede prežvečena, torej samo še dol, ni druge. Do gozdne ceste nisem imel daleč, tam sem zapustil markacije in nadaljeval levo do njenega konca, kjer sem udel pot, označeno z bolli rossi. Po suhem listju sem se bolj dričal, kot sestopal, tudi nekaj akrobatskih vložkov ni manjkalo. Na markirano pot sem prišel nekaj nad pokopališčem, se tam še zadnjič razgledal, potem pa stopil še tisto nekaj malega do avta.

Psi so bili verjetno na popoldanskem počitku, nazaj grede nobenega bevskanja, tudi človeka nikjer vse do avta. 

Fino se mi je dogajalo, kratko in sladko. Še pridem . . .

=> fotografije Monte Giaideit (2025)

=> posnetek prehojene poti