Tudi drugo noč sem spal kot dojenček in se zbudil nekaj prej, kot bi zaropotala budilka oziroma zapiskal telefon. Zlezem iz postelje, stopim na teraso in se zazrem v jasno jutro. Kamorkoli pogledam, uzrem modro nebo. Krasno, napovedi so si bile namreč precej raznolike, kar se vremena tekom dneva tiče. Z ozirom na najmanj optimistične bi znalo prvih nekaj kapelj pasti že zgodaj popoldan. Ujemale so se le v tem, da bo ponoči in v torek dopoldan deževno. Potem se odpravim na zajtrk, ponudba je raznolika in kar težko se odločim, s čim se bom podprl. Še kofe in spremuta, ne dosti zatem že sedim na biciklu.
Hitro sem osvojil stari del Mentona, vse se da peš, če le nisi preveč len. Že res, da se med sprehodi hitro naberejo kilometri, če greš peš do kazina in potem po promenadi do predela Garavan, ampak to itaq sodi k počitnicam. Toliko bolj, če jim rečeš aktivne. Par minut sem potreboval z biciklom do obale, kjer sem za razliko od včeraj zavil v drugo smer, proti Italiji. Po krasni sprehajalno kolesarski promenadi sem hitro pripeljal blizu meje, kar smejalo se mi je, ko sem pomislil, da naj bi bilo tako vse do Sanrema. Žal je ostalo pri "naj bi", ampak je bilo tudi drugače tako fletno, da bi se bilo grešno pritoževati.
Pri semaforju zavijem na glavno cesto in že sem na klancu. Kar hitro sem se sprijaznil, da bo hočeš nočeš tudi danes "hribovito". Ujamem dober ritem, par minut in že sem na meji, kjer pozdravim karabinerje ob cesti. Tu nekje mimo mene pade par biciklistov, v moji smeri seveda, vsi v enakih dresih, torej verjetno kak klub. Tudi nasproti vsake toliko pridrvi kak kolesar ali nekaj njih, potem pa samo še motorni promet. Vajen, a še zdaleč ne navajen glavnih cest, storim kot običajno. Izberem prijetno glasbo, povečam glasnost, slušalke so itaq takšne sorte, da slišim okolico, in se preselim v svoj svet. Ignoriram promet, uživam v razgledih, gonim v hrib in vsake toliko pozdravim kakega kolesarja, ki pridrvi nasproti. Promet za seboj spremljam na "malem ekranu" Garminovega števca, zadnja luč z radarjem je res imenitna zadeva. Ves čas vidim, koliko vozil je za menoj, in kako hitro se mi približujejo. Če zadaj ni nikogar, vzamem bidon in naredim požirek ali dva, po potrebi se lotim energijske ploščice, tudi kak posnetek naredim kar med vožnjo. Če pa je za menoj prometno, potem trdneje stisnem balanco, več jih je, bolj sem pozoren. Kar odločno gonim v breg, klanec je konkreten, cesta ozka. Vrh vsakega ovinka zagledam naslednji klanec, vrh naslednjega klanca naslednjega. Tako lep čas, potem pa za enim od ovinkov, ko pričakujem naslednji klanec, pogledam v "prazno". No, recimo v modro nebo, saj se cesta ne nadaljuje navkreber, ampak se prične spuščati. Juhuhu, to mi deli, si mislim in zapeljem na izogibališče ob cesti, ki je tudi razgledišče, saj imam imeniten razgled na obalo kar precej nižje. Se razgledam, odžejam, obrišem pot s čela in pritisnem na pedala.
Tudi samo Ventimiglio in njeno predmestje sem nazaj grede prekolesaril po drugi poti, kar skozi center mesteca, potem pa na koncu še prek mostu, kjer naj bi bil blizu sprehajalno kolesarski mostiček, a ga nisem "porajtal" ne sem, ne nazaj grede, kar sem že v uvodu. Onstran mostu tudi tokrat karabinjerji, verjetno kontrola radi bližnje meje, enako kot nekaj ur prej smo si pomahali v pozdrav. Še malo in že sem bil na klancu, ne dosti kasneje v dolgem tunelu. Klanec je bil znosen, promet zmeren, skrb kako bo nazaj grede v njem, je bila odveč. Hitro sem bil skozenj, potem pa sem nekaj počasneje opravil še s klancem, za katerim me je čakal samo še dolg spust do Mentona. Pojačal sem glasnost na predvajalniku, dobra muzika me je spremljala ves čas, odločno pritisnil na pedala, da sem dobil nekaj zaleta, potem pa je šlo samo od sebe. Na meji dvakrat pomaham, enkrat karabinjerjem, drugič žandarjem, potem pri semaforju položim ovinek in že sem na kolesarski, ki vodi ob morju v Menton
Ni komentarjev:
Objavite komentar