Sušec, petek 24.3.2026
Nekaj slabše vreme v gorah me je napotilo na Primorsko. Po svoje kar prav tako, saj sem imel že lep čas namen, oglasiti se v Solkanu.
Spet sem parkiral na železniški postaji v naši Gorici, brezplačen parking, odlično izhodišče za kolesarske potepe, peš je precej blizu tudi Bevkov trg in s tem kofe, gelato in še kaj.
Do Mirna bi lahko šel preko Šempetra po kolesarski, a sva za tam zmenjena z Nejcem in njegovima nono in nonotom. Zato sem se do tja pomujal skozi sosednjo Gorico, mestece mi je ljubo, tudi dovolj domače, da kar švignem skozi, v katerokoli že smer se odpravim.
Od Mirna do Žigonov nad Renčami se lepo ogrejem, tam se ustavim pri stricu, ki ravno nekaj dela na vrtu. Presenečen in vesel je mojega nenadejanega obiska, prijetno poklepetava, potem pa moram naprej, saj me čaka dolga pot. Takoj za njegovo hišo se prične strm klanec proti Temnici, spodaj je še nekaj gozda, višje vse golo zaradi požara pred slabimi štirimi leti. Povsem drugačen svet, kot ga imam v spominu. Davno tega sem bil zadnjič tu, takrat gozd še vse do vrha in ob cesti lovska koča, kjer smo praznovali rojstne dneve in druge obletnice, v Žigonih pa teta, stric in sestrična. Gozda ni več, lovska koča je nova, ker je stara pogorela, v Žigonih pa imam samo še strica. Življenje gre svojo pot, nimaš kaj ...
Med kolesarskim potepanjem po Azurni obali sem pridobil na kondiciji, zato sem s precej dolgim in jako strmim klancem opravil hitro in dokaj zlahka. Potem nekaj bolj položno, vmes tudi malce navzdol, do Temnice in od tam krasen spust do Gorjanskega. Do meje ni daleč, kot bi trenil sem pri bivšem mejnem prehodu. V Italiji nadaljujem proti Proseku, kraji so mi domači, tako na biciklu, kot z avtom, sem se že vozil tod. Gabrovec, Božje Polje in že je tu Prosek, tam zavijem nazaj v Slovenijo. Za Repnom pripeljem "domov", tudi tod par strmih klancev, še skozi Dutovlje in Kobdilj in že sem v Štanjelu. Lakote nobene, ker ves čas po malem grizljam energijske ploščice, s pijačo pa sem bil že precej pri koncu. Zato v Štanjelu stopim v trgovino po zaloge, nekaj popijem kar tam, nekaj pretočim v bidon. Med počitkom se javim Nejcu, da bo vedel, kdaj približno me lahko pričakujejo, spomnim se tudi sprehoda po vasici, ki smo ga opravili lani jeseni z njim in Barbi, po odličnem kosilu pri Mahorčiču v Rodiku.
Nadaljna pot do Nove Gorice mi je bila tako domača, da bi jo lahko prevozil zaprtih oči. Spust do Branika, potem pa Dornberk, Volčja Draga in Šempeter pri Gorici. Tam zavijem na kolesarsko in se skozi tunel Kostanjevica vrnem do avta. Od Dornberka do Šempetra je bilo kar nekaj prometa, prej ves dan bore malo, a tudi tod nič strašnega.
Preden sestopim z bicikla se zapeljem še do Trga Evropa (Transalpina) in po novem podhodu na parkirišče.
Bicikel na avto in malo zatem sem že pri Nejcu in njegovih. Prijetno poklepetamo, popoldan se prevesi v večer, ko se odpravim domov ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar