Nesojeni Hoberdeirer

Veliki srpan, četrtek 4.8.2022

Izhodišče za potep sem imel v Sappadi, borgata Palù, tam torej, kjer sem v letih prej vzel pot pod noge, ko sem se odpravil na Terzi Piccolo in Medio, na Creton dell'Arco, Lastron di Culzei in Creton di Culzei (ferrata Simone) in na prelaz Passo Oberenghe. Na slednjega sva s princesko pristopila "slučajno", saj sva se zaradi sila težko prehodne poti (podrto drevje) in precej slabšega vremena, kot je bilo napovedano, odpovedala vzponu na Monte Hoberdeirer. 

Na omenjeno goro vodita dve poti, ena pripelje gor s poti, ki vodi na prelaz Passo Oberenghe (lažja), druga pa od bivaka Bivacco Damiana del Gobbo (težja). Nobena od poti ni ne vem kako zahtevna, z lažjo sva nameravala opraviti s princesko, a nama so jo razmere na poti in poslabšanje vremena zagodli. Doma sva imela "suho vajo", za vsak slučaj, če bi bil kak del zavarovane poti pretežak zanjo. Dal sem jo v nahrbtnik, češ, ali bi se pustila nositi, če bi bilo potrebno. Brez težav, radovedno me je gledala, kaj se grem, ko sem se z njo v nahrbtniku nekajkrat sprehodil doma po stopnicah gor in dol. Žal potem "razmera" ni dovoljevala, da bi to preskusila tudi v praksi, na drugih potepih vseh sort pa kaj takega ni bilo nikoli potrebno.

Na Hoberdeirer sem potem pozabil, pa se spet spomnil, pa... No, na koncu sem sklenil, da se nanj povzpnem po poti, na katero sem se odpravil danes, sam, saj je bila princeska že tolikanj v letih, da je šlo samo še krajše in položnejše. In potem je prišel prvi val, pa drugi,... In sem s turo čakal do danes.

Ker sem na passo dell’Arco že bil (ferrata Simone), sem se odločil, da do bivaka pristopim po krajši poti, najbližji torej. Do prvega razpotja sem pot poznal, potem pa sem zavil v "neznano". Pot me je iz gozda pripeljala med ruševje, kar hitro sem prišel do žleba, ki je bil od spodaj videti kar divje. Tudi od blizu, ko je pot zavila vanj, ni bilo nič drugače, krasen divji svet, markacijam navkljub. Višje je pot zavila v odprt svet in kmalu sem nad seboj zagledal gore, katere sem že obiskal med potepom po ferrati Simone, takisto sem lepo videl goro, na katero sem bil namenjen. Nad žlebom sem žalostno ugotovil, da me pred bivakom čaka še precejšen spust, preden bom spet nadaljeval navkreber. "Nič ne de," sem si dejal, "sestopal boš tako na drugo stran, torej se ti ne bo potrebno med sestopom spet vzpenjati." To mi pač ne diši, niti najmanj. Seveda si nisem mislil, da bom nedolgo zatem spet tod in to prav na poti navzgor...

Spust, dol je šlo prav fino, potem pa nekaj manj fino spet gor, do bivaka. Od tam je bila nadaljna pot lepo razvidna, Hoberdeirer ni bil videti daleč, zato sem se odločil, da potegnem do vrha. Malce dol, pa sitno melišče, nekaj podrtega sveta in že sem bil pod ostenjem. Po strmih travah sem se povzpel do prvih jeklenic in tam pospravil palice. Opravim s prvim delom, opravim z drugim delom, opravim... No, naprej nič ne opravim, lepo se ustavim in začudeno gledam, kaj je sedaj to... Nekaj metrov v dolžino, okoli pet, tam nekje, nad precejšnjo globino, drobna polička, nekaj podrtije, in jeklenica v pomoč. Precej viseča jeklenica, zelo ohlapno pritrjena. Polička spodaj, jeklenica zgoraj, tudi z dvignjenimi rokami si z njo ne bi imel kaj pomagati, preveč sta narazen. Gledam, premišljujem, gledam in ne vem, kaj bi. Z nogami na trenje, skala je kar lepo razčlenjena, a kaj, ko je jeklenica tako ohlapna, da bi dobesedno zabingljal nad prepadom, če bi se z rokama obesil nanjo. "Sam si si kriv, kar prav je tako," se jezim sam nase. Namreč, tura se mi je zdel dovolj nezahtevna, da opreme nisem imel s seboj. Nič od nič, ne samovarovalnega kompleta, ne kakega prusika z vponko, še čelade ne, saj tod bolj redko hodijo. Gledam in premišljujem, premišljujem in gledam. Ko si že domislim, kam bo stopil in kako sem bom prijel oziroma držal, me spreleti, da sem na samem začetku ferrate in navkljub temu, da sem na spletu videl kar nekaj fotografij, dejansko ne vem, kaj me čaka višje. Če me je presenetila že tod, kdo ve, kaj lahko sledi. S tem kar vidim, bi že še opravil tako tja, kot nazaj, počasi in previdno, ampak do vrha je še kar nekaj poti, čeravno sem tik pod njim. In spet premišljujem.... In se domislim in sem prav vesel tega, kar se mi je utrnilo: "Gora ni hotela!"

Obrnem, ne prvič tako, nekaj nižje spet vzamem palice v roke in nedolgo zatem veselo meljem velik sendvič pred bivakom, sedeč na samem pragu, da imam nekaj sence, saj je postalo že precej vroče. Ni kaj, kaj kmalu bom videl, ali gre v tretje res rado, si mislim, in si vsega skupaj prav nič ne ženem k srcu. Potep v krasnem svetu je bil vreden greha tudi brez vrha, spoznal sem novo pot in si ogledal nov bivak, kot običajno v teh koncih sam, nikjer nikogar, obilje miru in tišine...

Žleb je bil tudi navzdol grede zanimiv, divji, pred tem sem seveda sopihal v breg, za katerega sem bil nekaj ur prej prepričan, da se vidiva zadnjič, in ni trajalo dolgo, da sem bil pri jezercu Laghetto Ziegelhutte.

Še malo po cesti do avta in pustolovščina je bila pri kraju, sam potep še ne. Temu je sledil dodatek v obliki slastnega kosila v Sappadi, lososov file v pistacijevi omaki in polenta so bili zelo njami, dva piva 0,0% ob tem in caffe macchiato za povrh, takisto. 

Zvečer sem bolj kot o današnjem obračanju premišljeval o jutrišnjem vzponu. Mi bo uspelo dokončati tisto, kar sem pred štirimi leti storil kot prvi korak nazaj na brezpotja, tudi tista, na katera bom s seboj nosil vrv in nekaj opreme...

Vrbanove špice

Veliki srpan, ponedeljek 1.8.2022

-Pot Lojzeta Rekarja-

Predvčerajšnjim sem se vrnil iz Dolomitov, pojutrišnjem odpotujem v Karnijske Alpe. Včeraj in jutri počitek, danes pa... Razumljivo, da se mi kam daleč ni ljubilo voziti, podobno razumljivo, da sem pri marsičem, kar mi je padlo na misel, našel kaj manj prijetnega. Če sem se v Dolomite odpravil s kupom načrtov in idej in bil po vrnitvi precej zadovoljen z opravljenim, in če imam za Karnijce takisto marsikaj imenitnega za bregom, se glede današnjega potepa zlepa nisem mogel odločiti. Kako sem našel Vrbanove špice ne vem, vem pa, da po opravljeni turi lahko rečem, da sem imel srečno roko z izbiro, čeravno je pika na i izostala...

Davno tega sem opravil s to potjo, vzpon mi je ostal v lepem spominu. Podrobnosti na zavarovani poti so mi sicer že malce ušle iz spomina, a sem to štel samo v plus, češ, zdelo se ti bo, kot da tod hodiš in poplezavaš prvič. In dejansko je bilo tako, kar nekaj zahtevnejših odsekov me je presenetilo, čeravno res zahtevnega na poti ni, takisto sem povsem pozabil, da se moram s Spodnje Vrbanove nekaj malega vrniti, če želim nadaljevati na Visoko, in da je Plesišče nad Spodnjo in ne pred njo. Ni kaj, pogosto sem v robeh, EMŠO dela svoje, čeravno je ves čas isti, to in ono se izgubi v času. 

Lengarjev rovt je bil skoraj prazen, le tu pa tam kak avto, razumljivo za dan med tednom, tudi za sorazmerno zgodnjo uro, saj sem pot pod noge vzel dvajset minut pred šesto. O poti do studenca ne bom, ta del mi je vedno odveč, tako med vzponom, kot med sestopom. Korenine, gladke spolzke skale, pogosto nekaj blata in še kaj. Nekaj višje, kjer se odcepi stezica proti Macesnovcu, sem končno zadihal s polnimi pljuči in začel uživati v turi kot gre.

Med opazovanjem okoliških gora sem se spominjal tur v teh koncih, še najbolj mi je ostala v spominu tista po PP na Luknjo peč, na Dimnike seveda nisva pozabila. Čim sva skozi naravno okno stopila na pobočja nad Krmo, sva zavila levo nanje. Sestop je bil svojevrstna pustolovščina, s sedla Luknja sva naredila vrsto spustov po vrvi, dvojni seveda, skoraj med vsakim spustom sem bingljal nad precejšno globino. Ja, Luknja peč me sila mika, ni rečeno, da je kaj kmalu ne obiščem v tretje. Seveda ne po PP iz Kota, kar iz Krme prek Temena se bom odpravil gor, in če mi bode dan naklonjen, se med sestopom pomujam še na Rjavino. 

Razmišljujoč o bilo je in morda še bo, sem nekako pozabil na tukaj in sedaj, zato me je "debeluh" kar presenetil, tako iznenada se je pojavil pred mano. Pri Debelem kamnu sem vedel, da do vstopa ni več daleč, in res sem kaj kmalu pospravil palice in si nadel čelado. Začetka sem se še dobro spomnil, naprej do vrha pa je že marsikaj ušlo pozabi, nekaj zavarovanih odsekov se mi je zdelo zahtevnejših ali izpostavljenejših, kot sem jih imel v spominu. Poplezavam sem ter tja, vmes malce hodim, ni trajalo dolgo, da sem zmogel vrh Spodnje Vrbanove. Visoka je bila od tod videti še višja, kot dejansko je, tudi kar daleč, a sem vedel, da do tja ne bo sile, ne tako, ne drugače. Nekaj posnetkov, malce razgledovanja, in že sem na poti naprej... Nak, nisem. Hočem nadaljevati po grebenu, pa ne gre. Skoraj glasno sem se zakrohotal samemu sebi, saj je bilo enako kot prvič; tudi tokrat sem pozabil, da sem šel malce pred vrhom mimo razpotja, kjer bi moral nadaljevati desno, celo malce dol, če bi hotel naprej na Visoko in potem do Staničevega doma. Nazaj torej in naokoli naprej.

Do Visoke je bilo podobno, kot nekaj prej na Spodnjo. Nekaj poplezavanja in vmes malce hoje, ter seveda tudi uživanje na Plesišču, tista ploščad je res fina. Na poti od Spodnje na Visoko sem opazil, da je belih kopastih oblakov nad okoliškimi vršaci vse več in se spomnil napovedi za gorski svet. Po poldnevu niso izključene plohe, tudi nevihte (zato sem začel kar zgodaj, če bi nekaj prej, bi skoraj potreboval čelno svetilko). Vrh Visoke sem si pri kamniti piramidi našel prijeten prostorček, sedel k počitku in se lotil malice, pošteno mi je že krulilo v želodčku. Sprva sem nameraval nekaj pojesti na vstopu, tam mi ni teknilo, potem sem določil Plesišče za kraj počitka in okrepčila, pa se mi tudi tam ni ljubilo, ker se mi je zdela Visoka precej blizu, tod pa je bil skrajni čas, saj ne gre, da bi pred kočo zobal svoje dobrote. 

Že sem se odpravljal proti Staniču, kar po taisti poti kot jaz prideta gor dve gospe. Pozdravu sledi krajši klepet, dotaknemo se tudi vremena, onidve takisto menita, da se zna vreme res poslabšati. Še srečno in že sem na poti do koče, kjer sem malce posedel in se odžejal. Na telefonu preverim kako kaže z vremenom in ugotovim, da pravzaprav ne kaže, vsaj za tisto, kar sem še nameraval, ne. To je tista pika na i, omenjena v uvodu, ki je izostala. Namreč, resno sem računal še na nadaljevanje na Cmir in malce manj resno tudi na Begunjski vrh nazaj grede. Samo Cmir bi mi vzel dodatne tri ure, tam nekje tja in nazaj, potem pa še podobno dolgo do doline, raje torej prihodnjič. 

Še zadnjih nekaj požirkov radlerja, potem diskretno podrem kupček in že sem na poti v dolino. Takoj pod kočo sem nekaj zaštrikal, ne prvič tako tukaj, zato sem markirano pot udel nekaj nižje. Potem je šlo do studenca kar dobro, od studenca do ravnega pa nekaj manj, tudi o tem se že v uvodu.

V Mojstrani sem obiskal najboljšega soseda, da sem imel doma zvečer kaj jesti, tudi za suho grlo se je v trgovini nekaj našlo, celo na čokolado nisem pozabil. 

Zvečer pa sem bolj kot o Vrbanovih že razmišljal o tistem pojutrišnjem, o petdnevnih počitnicah v ljubih mi Karnijskih Alpah. In se spomnil domislice, ki me je doletela pred leti in sem jo v opisu nekega potepa napisal tudi nekje v mojem blogu:

"Povsod je lepo, samo da nisi doma, je najlepše!"

Med domačimi štirimi stenami mi seveda nič ne manjka, daleč od tega. Ampak če mi bo dano dočakati starost, ko ne bo šlo ne daleč, ne visoko, če sploh še kam, se želim spominjati gora, krajev, doživetij, ljudi in še in še prijetnih in zanimih reči, ne pa domačega kavča in TV-ja (slednjega tako ali tako že drugo leto nimam in ga prav nič ne pogrešam)...

-> fotografije Vrbanove špice