Rožnik, sobota 6.6.2026
Prste obeh rok potrebujem, če želim prešteti vse obiske Čistega vrha. Ni edini, s katerim sva že stara znanca, ali se bo še s kakšnim zgodilo kaj podobnega, ne upam reči . . .
Zna biti, da bi se s Čistim še nekaj časa čakala, če ne bi imel neke sorte opravka v Zajnci. Kmalu odpotujem na kolesarske počitnice, potem bo že julij, poleti pa je tam gneča, ki je sila moteča. Kdor čaka, se načaka. Z nekaj sreče tudi dočaka. Kakorkoli že, opravek, ki sem se ga namenil opraviti popoldan, po potepu, sem opravil kar zjutraj, preden sem se odpravil v robe. V Kranjski Gori sem videl obvestilo, da bo cesta na Vršič popoldan zaprta zaradi kolesarske prireditve, meni pa ni bilo do tega, da bi čakal do večera in se potem še drenjal, da pridem prek prelaza. Justi in Vinka sem seveda presenetil, nista me pričakovala zgodaj dopoldan oziroma pozno zjutraj, kakor vzameš. Povem čemu sem spremenil načrte, poklepetamo, popijem kofe in nadaljujem proti Vasi na Skali oziroma izhodišču. Če je bilo vreme na Gorenjskem tako žalostno, da bi najraje obrnil, je bilo na Primorskem toliko lepše, da na dež nisem več pomislil. Sončka seveda nikjer, le tega sem si lahko samo "naslikal" . . .
Nekaj vozil na izhodišču mi je dalo slutiti, da nas bo na poti kar nekaj, a sem gor grede srečal samo enega moža na Planini v Plazeh in dva mlajša para med sestopom. Vrh sam pa je bil dolgo časa samo moj in jaz nič manj njegov.
Začel sem zložno, vedno potrebujem nekaj aklimatizacije, ko po par kolesarskih turah spet nekam stopim peš. In obratno. Po cesti sem se počasi ogrel, dan je bil siv, vlažen, turoben, recimo, da je kulisa okoli mene delovala precej resnobno. Zamišljen kot sem bil, sem skoraj spregledal odcep pešpoti, res zadnji hip sem s pogledom uzrl mičkenega možička, ki mi je namigoval, naj zavijem v gozd. Če sem do tod nekje premišljeval bolj o žalostnih rečeh, spomini na tiste, ki jih ni več med nami, sem se v gozdu otresel melanholije in pomislil na kup lepih reči, ki se imajo zgoditi v bližnji in nekaj manj bližnji prihodnosti.
Počasi se pride daleč, tudi jaz sem, čeravno prav počasen nisem bil. Stopim na cesto, onkraj spet nadaljujem po gozdu, potem pridem do ravnine, ki jo imam še najbolj v spominu s turnosmuških potepov, še malo in že sem na odprtem, tam, kjer je vetrolom pred leti povsem spremenil naravo. Tako kot med mojim zadnjim potepom tod, pravzaprav predzadnjim, zadnji je bil nekaj posebnega, se tudi tokrat malce lovim med podrtijo dreves in grmičevja, nekaj možicev mi olajša razved. Kmalu sem spet na cesti, kjer se odločim, da bom kar po njej nadaljeval do planine. Lepo na izi, jako prijetno je bilo krevsljati navkreber, izgubljen v spominih ino željah. Pred planino se spomnim divjega petelina, ki sem ga neke zime srečal na tej cesti, kar ni in ni hotel proč, še lep čas je hodil za menoj. Tako razmišljajoč in se spominjajoč pridem do Planine v Plazeh, kjer opazim nekaj modrine na nebu. Sicer malenkostno, a dovolj, da vzbudi upanje na skorajšnjo razjasnitev. Malce postojim pri lovski preži in se razgledam, seveda se spomnim tudi potepa pred dvema letoma, ko sem na vrh pristopil v družbi Lare, Mateje, Petra in Vinka. En prav poseben dan je bil, še nikoli prej tako in skoraj zagotovo nikoli več. Tako poseben, da sem se prav zaradi njega danes spet odpravil sem gor.
Nadaljujem po kolovozu, tam srečam moža, katerega sem omenil v uvodu, potem pa udenem pešpot in nadaljujem po njej. Višje sem, bolj je razgledno, razgledi vzbujajo spomine na potepe, opravljene v minulih letih in desetletjih. Spomnim se opozorilne table na izhodišču, ki opozarja na prisotnost medveda ali več njih v teh koncih. In koj zatem turnosmuškega potepa tistega dne, ko sem srečal petelina. Ni dosti manjkalo, pa bi se tisti dan srečal še s kosmatincem. Počasi pridem nad gozdno mejo, tu nekje na kratko postojim in se zazrt v ostenje Lepega Špičja spomnim vzpona po Tumovi smeri davno tega. Ni kaj, dejansko kup spominov, kamorkoli se ozrem. Ne traja dolgo in že sem na sedelcu Čez Drt, tod spomin na prvomajsko prečenje Julijcev iz Tolmina v Kranjsko Goro v nekih drugih časih, še malo in že sem na vrhu. Srečen, zadovoljen, tudi presenečen, ker sem sam.
No, srečen in presenečen hkrati, res sem bil vesel, da mi je dano biti sam s Čistim vrhom in se spominjati. Spominjati minulih časov, doživetij in njih, ki jih ni več med nami. Tisti dan, dve leti tega, smo se na vrh povzpeli v spomin na Igorja, ki je na nek način tudi tod zgoraj našel svoj večni mir, danes pa sem vzpon opravil v spomin na dan izpred dveh let. Razgledal sem se na vse konce in kraje, potem pa srečen, ker je vse na svojem mestu, sedel k počitku. Spokoj, blažen mir, tako nekako si predstavljam večnost, čas, ko prestopiš v onostranstvo. Po svoje sem bil kar vesel, da sonce ni zmoglo oblakov. Da so oblaki in megle dnevu dodali nekakšen mističen pridih, ki se je sila lepo ujemal z mislimi, spomini ino razpoloženjem. Eno prav posebno razpoloženje je bilo, nekako srečen in otožen hkrati sem ždel vrh hriba in se imel nadvse imenitno.
Vsaka pravljica ima svoj začetek in konec, vmes pa vse tisto, kar jo pravljično naredi. Sam sem začetek in večji del vsebine že postoril, nekaj malega le te in konec pa me je še čakal. Stežka sem se odpravil v dolino, čim pa sem bil nekaj nižje, je korak stekel, da je veselje, tudi razpoloženje ni bilo več otožno. Ni dosti manjkalo, pa bi zaukal od vsega lepega. Po svoje kar prav, da nisem, saj sem ne dosti nižje srečal dva mlajša para, urno so jo drobili gor ven. Vreme se je med mojim počitkom na vrhu počasi obrnilo na lepše, precej toplejše je postalo, pa tudi sonček je vsake toliko posijal med sicer še kar goste oblake. Če sem se gor grede držal ceste, sem sedaj do goličave, posledice vetroloma, ubral bližnjico, potem pa po taisti poti nadaljeval do izhodišča. Nižje sem bil, bolj je grelo in pri avtu je bilo že prav poletno vroče.
Preden sem se odpeljal domu naproti sem še malce ždel in se spominjal, tako pravkar opravljenega potepa, kot tistih v minulih časih. Tudi tistih, s katerimi smo bili in ne bomo nikoli več, ker jih ni več med nami . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar