Rožnik, nedelja 14.6.2026
Včeraj popoldan, po vrnitvi z Gavie, sem se židane volje odpravil v centro storico na sladoled in malce past firbec po trgovinah z jestvinami ino kolesarskimi artikli. Res sem bil židane volje, saj mi je Gavia dala vedeti, da sem dobro pripravljen in da lahko resno računam na vse tri epske prelaze, ki jih sanjam že dobro leto dni. Legendarni Stelvio, Gavia in Mortirolo, etape, kjer se je pisala zgodovina Gira d'Italia.
Zvečer sem poklepetal z Michelejem in Laro, zakoncema, ki vodita hotel. O kraju in okolici, kaj pogledati in doživeti, seveda se je beseda dotaknila tudi mojih kolesarskih načtrtov. Michele mi je namignil, naj se na Stelvio raje odpravim v ponedeljek, saj bo v nedeljo na že tako prometnem prelazu še bolj noro. Odvrnil sem mu, da tudi sam razmišljam enako, poleg tega vremenska napoved v prihodnjih dneh obeta otoplitev v gorah in jutranje temperature ne bodo več pod ničlo.
Poleg 'veličastnih treh' sem imel zabeleženih še nekaj krajših tur, za vsak slučaj, slabše vreme, utrujenost in podobno. Odločil sem se za Torri di Fraele in jezero Cancano, zaradi serpentin, podobnim tistim iz Prato allo Stelvio na Passo dello Stelvio, tej turi pravijo 'piccolo Stelvio'. Zjutraj sem spal nekaj dlje, tudi na zajtrk se mi ni mudilo, potem pa ležerno pripravil par malenkosti za na pot. Še bicikel iz kolesarnice, malce razgledovanja izpred hotela in že poganjam pedala. Lepo počasi, na izi, po Mlakarjevo "na lahno". Do drugega krožišča mi je cesta znana od včeraj, tam izberem drugi izvoz in že sem na klancu. Semafor, kjer se mi zdi, da rdeča sveti celo večnost, potem kar dolg zmerno strm klanec, oster ovinek, še en oster ovinek, in že zavijem proti Livignu. Jutri bom nadaljeval naprej, proti ...
Do križišča nad Premadiom, kjer sem zavil na klanec proti Cancanu, sem imel kar nekaj prometa, cesta pač vodi v znani Livigno. Malo gor, malo dol, nič posebnega, čim sem zapustil glavno prometnico pa konkretno strmo. In občutno manj prometa. Zmanjšam glasnost v slušalkah, na glavni cesti sem imel bolj naglas, naredim par požirkov, potem pa uživaško nadaljujem v breg. En tak prijeten, dokaj na izi tempo, ko imaš občutek, da bi lahko gonil bicikel ure in ure in se ne bi ne naveličal, ne kaj prida utrudil. Višje pridem do prvih razgledov na okoliške gore in v smeri Bormia, ni kaj, lepi kraji, kamorkoli se ozreš.
Enako kot včeraj proti Gavii so tudi tod ob cesti smerokazi, ki povedo, koliko imaš še do jezera in kako strm klanec sledi. Vožnja mi gre dobro od nog, parkrat se na bolj položnem ustavim, da naredim posnetek ali dva, in kar hitro pripeljem do hišice, kjer je parkirni avtomat. Motorna vozila morajo plačati, biciklisti pa smo izjema, zato prehitim nekaj vozil, ki so v vrsti za plačilo. Še par ovinkov in že pripeljem na začetek znamenitih serpentin. Od tod se že vidijo ruševine Torri di Fraele na vrhu klanca, na pečinah pod njimi pa je plezališče, kjer jih veliko pleza. Nekaj višje grem mimo parkinga, namenjenega plezalcem, do stene je samo par deset metrov, smeri pa so videti navrtane. Res jih veliko pleza, kot kaže imajo nek tečaj, saj je med njimi precej gorskih reševalcev. Malce pofirbcam, naredim par posnetkov, potem pa še par serpentin in že sem pred tuneli, za katerimi se klanec konča. Fajn mi je šlo, na izi sem zmogel pot do tod, po svoje sem kar vesel, da sem pred 'velikim' Stelviom prevozil 'malega'. Recimo predpriprava, nekaj podobnega.
Kratek počitek, razgledovanje, malo pokukam kako plezajo in se spuščajo po vrveh, naprej proti jezeru pa (še) ne vidim kaj dosti, saj se cesta malce spusti in zavija. Par požirkov in nadaljujem. Prvo jezero še ni pravo, to je Lago delle Scale, ob njem se bodem ustavil nazaj grede. Rahlemu spustu sledi krajša ravnina, potem zadnji klanec in že sem na koncu asfalta, kjer je veliko parkirišče. Blizu je tudi planinska koča, malce naprej pa lep razgled na umetno jezero Cancano. Zapeljem do ograje, prislonim bicikel in se razgledam. Nekam malo vode se mi zdi v jezeru, v spominu imam fotografije, kjer je videti precej bolj vodnato.
Če bi nadaljeval po makadamski cesti, bi se lahko pripeljal v Livigno. Morda nekoč, z drugim oziroma drugačnim biciklom, z veseljem bi se vrnil, saj so tudi okoliške gore nadvse mikavne, kaj šele kak dan poletne smuke na ledeniku. Potem sem zavil do planinske koče oziroma restavracije Ristoro Monte Scale in si tam privezal dušo. Okusen panin sem poplaknil s Coca Colo in kofetkom, vmes pa premišljeval o marsičem. Še največ o jutrišnjem potepu, turi, za katero težko rečem, ali si jo bolj želim ali se je bolj bojim. Potem sem še malce ždel in užival v dolce far niente, vmes se je nabralo kar nekaj gostov, in ko so bile skoraj že vse mize zasedene, napravil prostor za druge. Še enkrat pokukat na jezero in gore nad njim, še par misli o tem in onem, potem pa podobno na lahno kot zjutraj gor, nazaj dol.
Okoli jezerca Lago delle Scale je kup tabel, da gre za privatno zemljišče, da je prehod prepovedan, pa to in ono po laško, česar nisem razumel, na kratko, da se do jezera ne sme. Ni panike, si mislim, naredim par fotk in že me ni. Pri stolpu še zadnje razgledovanje, potem skozi tunele in že je letelo. Prometa v obe smeri kar nekaj, vseh sort, zato malček počasneje kot bi si upal in želel. Vse do glavne ceste tako, tam slečem brezrokavnik, saj je precej toplo, in nadaljujem proti Bormiu. Na križišču, kjer smerokaz kaže smer proti prelazu Passo dello Stelvio, mimobežno pokukam v tisto smer, potem še dve serpentini, pa tokrat zelena luč na semaforju in že sem v centro storico. Za razliko od včeraj danes nisem pozabil nanj, zapeljal sem pred lokal, kjer je že bilo nekaj koles in na plot prislonil še svojega. Kofe in lemon soda, vmes pa ogledovanje 'plakatov', na katerih je v sliki in besedi predstavljena zgodovina Gira d'Italia, ki se je pisala na okoliških prelazih in tudi v Bormiu samem. Od lokala do hotela kot puščica ravna cesta, ves čas po malem navzdol, do 'doma' je letelo, da je veselje.
Lara je bila v recepciji, kar sem s pridom izkoristil in si na vrtu privoščil odlično pivce. Krasen dan, nad pričakovanji.
Primerno dolgo in strmo, krasna krajina, gore in doline, tudi serpentinasta cesta gor ven. Popoldan nekaj počitka, zvečer večerja, vmes pa temeljite priprave vsega potrebnega za prihodnji dan . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar