Rožnik, petek 19.6.2026
Včerajšnji dan sem izkoristil za aktiven počitek, kot se moderno reče dnevu, ko počivaš, ne da bi zares počival. Počitek zato, ker nisem sedel na bicikel, ne zato, da bi se šel ves ljubi dan dolce far niente. Pozen zajtrk, prijeten sprehod ob reki, obisk muzeja, nakup daril, pisanje/pošiljanje razglednic, kofe in gelato. Popoldan ležalnik na vrtu in knjiga.
Po zajtrku poklepetamo, Lara, Michele in moja malenkost, potem počasi pripravim vse potrebno in se podobno počasi še zadnjič odpeljem na potep. Jutri tak čas bom že na poti domov. Tokrat Bormio zapustim po kolesarski, namesto skozi mestece, sprva zložno ob reki, potem vse strmeje do Premadia, nekaj naprej pripeljem na glavno prometnico na križišču, kjer sem pred dnevi zavil proti Cancanu. Slečem brezrokavnik, precej toplo je že, se razgledam in počasi nadaljujem navkreber. Prometa je res kar nekaj, pač cesta za Livigno, a to sem vzel v zakup, čim sem se odločil za to pot.
Počutje je na nivoju, utrujenosti vsled minulih kolesarskih podvigov ne čutim, prav spodobno mi gre v breg. Razmišljam o vsem mogočem, tudi o času čez leto in pol, največ dve, ko bo marsikaj, če ne vse, precej drugače. In tudi o današnjem potepu, o tem, ali se mi bo na Passo Foscagno ljubilo nadaljevati do d'Eire, ali pa se bodem samo obrnil in se odpeljal nazaj. Fino se mi zdi, kako imenitno se je vse skupaj, vreme, moja pripravljenost in razpoloženje, ujelo in sem zlahka prevozil vse, kar sem sanjal, dodal še Cancano in sedaj še Foscagno, morda tudi d'Eire. Kilometri in višina se pridno nabirajo, res strmih klancev skorajda ni, malček me skrbi edinole vreme, saj popoldan ni izključena kakšna ploha.
Kolesarim, kot običajno s prijetno glasbeno spremljavo, se razgledujem po okoliških vršacih, kar ob cesti na neke sorte škarpi zagledam obeležje v čast Tadeja Pogačarja. Na prvi pogled dokaj slično Pantanijevemu na Mortirolu, na drugi precej skromnejše. Prijetno je videti, kako cenijo našega kolesarja. Okolica je veličastna, prekrasni vršaci kamorkoli se ozrem, vidi se, da sem že visoko v gorah. Čez čas pripeljem do manjšega jezerca in gostišča ob njem, tudi krasna kapelica je tam, kar mi da vedeti, da prelaz Foscagno ni daleč. Malce naprej na levi zagledam večje jezero, Lago Foscagno. Kmalu zatem pripeljem do meje, Livigno je brezcarinska cona in nazaj grede v ITA veljajo določene omejitve glede uvoza tega ali onega. Nekaj malega za mejnim blokom je prelaz, kjer je kar nekaj kolesarjev. Tudi sam se ustavim, naredim par posnetkov in malce počijem. Čas je, da se odločim, ali naj nadaljujem do prelaza d'Eire, do koder je vmes precejšen spust v Trepalle.
Vreme je še solidno, v dolžino nadaljevanje do naslednjega prelaza ni ne vem kako dolgo, spust, ki bo nazaj grede vzpon, vzamem v zakup. Gorski okoliš je čudovit, prometa že lep čas ni kaj prida, občutne utrujenosti še ni, škoda bi bilo ne izkoristiti krasen dan kot gre. Požirek oziroma dva, grižljaj ploščice, druga glasbena spremljava, še brezrokavnik in že drvim proti Trepalleju. Nekje naprej bolj slutim, kot vidim moj cilj, nisem povsem prepričan, katera 'škrbina' je prelaz d'Eire. Na pogled ne pretirano daleč, niti visoko, a kaj, ko moram prvo v Trepalle, ki je precej nižje. Tam mimobežno pogledam, ali bi se dalo kje posedeti in kaj popiti. Nobene terase ne opazim, kjer bi kdo posedal, zato kar nadaljujem in mimogrede sem spet na klancu. Odločim se, da se ne ustavljam, četudi najdem kaj odprtega, saj vem, da bo zgoraj na prelazu, kjer bo konec moje poti, zagotovo kakšen lokal. Recimo s teraso z razgledi. Zadnji klanec je bil dolg, mestoma kar strm, a sem z njim kar hitro opravil. Pač sem vedel, da je tam konec klancev, da imam nazaj grede samo še enega nebodigatreba do mejnega prehoda, potem pa sledi doooolg spust v Bormio in to je to. Presenečen sem bil, kako malo prometa je bilo med prelazoma, tudi, da so bile skoraj vse trgovine ob poti zaprte. Ali je bila temu kriva predsezona ali čas sredi dneva ne upam ugibati, da bi na kraju samem ugotavljal čemu, pa se mi enostavno ni ljubilo. Gonil sem v klanec, naredil kak posnetek, tudi požirek ali dva, in kar hitro zmogel do prelaza. Tam zapeljem do table, ki označuje prelaz d'Eire, stopim s kolesa in kar ne vem, kaj bi. Vesel, kaj vesel, srečen, da se mi tako lepo dogaja, in po svoje nekako prazen, saj je še ena želja skoraj že postala spomin. Do sedaj sem vrh vzpona vedno vedel, kaj sledi, kateri potep me čaka jutri ali dan zatem, danes pa ... No, jutri se vračam domov, to že, potem pa ...
Kaj hitro sem odmislil tisti 'potem' in se zapeljal do bližnjega gostišča, seveda s teraso in krasnimi razgledi z nje. Prijazna natakarica me je ogovorila po nemško, kar me je presnetilo, saj sem nameraval naročiti po laško. Ni panike, sem pomislil, in tudi sam naročil po nemško; apfelstrudel mit sahne, limonade und espresso kaffee. Počitek mi je dobro del, vmes sem še največ razmišljal o tem, kaj bi se še dalo prekolesariti v teh koncih, če se še kdaj vrnem v Bormio. In nekaj manj o gorniških ciljih v kopnem in turnosmuških spomladi. Michele mi je dal par zanimivih idej, tako peš, kot turne smuči in bicikel, o katerih bom razmislil do konca leta. Potem pa se mogoče ob letu osorej ali kako leto ali dve zatem vrnem. Štrudelj je bil odličen, limonada me je dobro odžejala, kofe kot kofe, vse po vrsti je zelo teknilo. Še plačam in že sem pripravljen na spust.
Vedoč, da me čaka še en nebodigatreba vzpon, do Trepalle-ja ne poganjam kaj dosti, raje pustim, da težnost opravi svoje. Že tako gre precej hitro, tu pa tam moram celo pritisniti na zavore. Klanca navzdol je sčasoma konec, skoraj brez konkretne ravnine se prevesi v navzgor, spet gonim, da je veselje. Vedoč, da do meje ni daleč, odločneje pritisnem na pedala, grande finale recimo, in res kar hitro opravim z njim. Zgoraj še par posnetkov, potem se zadelam, vetrovka, buff, da me ne bo prepihalo med brzenjem v dolino. Na meji krajša kolona vozil, pač gredo iz brezcarinske cone v EU, v ITA, zato kontrola, kolesarji gremo seveda mimo. Pomaham in pozdravim uniformirane može, prijazno odzdravijo, pritisnem na pedala, da dobim nekaj zaleta, in že letimo drvimo . . .
Med spustom sem imel vrh glave dovolj časa in prostora, da sem podoživel vse doživeto v preteklem tednu, malce razmislil o prihodnjem času, časih, in se tudi spomnil časov, ki so nepovratno mimo. Vmes pa sem se razgledoval na čudovito naravno kuliso, ki me je spremljala na poti. Približno tam nekje, kjer sem zjutraj gor pripeljal po kolesarski stezi, je padlo prvih nekaj kapelj dežja, zato sem močneje pritisnil na pedala. Do Bormia nič hujšega, tam debele dežne kaplje precej bolj na gosto, a glej ga zlomka, samo nekaj malega naprej, že blizu hotela, spet suho in sončno.
Še zadnjič zapeljem na vrt, prislonim bicikel in v recepciji naročim pivce ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar