Bormio-Passo di Gavia-Bormio (kolesarjenje, <-> 53 km, ↗ 1460 m)

Rožnik, sobota 13.6.2026

Včeraj popoldan, po prihodu v hotel, sem se sprehodil po mestecu in se malce razgledal, zvečer pa pripravil bicikel za današnji potep. Po bogatem in raznolikem zajtrku sem se počasi pripravil na prvo vožnjo v Bormiu. Na okoliških prelazih naj bi bile jutranje temperature nekaj stopinj pod ničlo, najvišje dnevne pa naj bi dosegle borih osem stopinj nad, zato se mi ni nikamor mudilo. Naj se malce ogreje, sem si mislil. V torbico sem dal rokavčke in vetrovko z dolgimi rokavi, predvsem zaradi spusta, na pot pa sem se odpravil poletno oblečen, čeravno je bilo tudi v dolini kar sveže. Ko sem se odpeljal izpred hotela, sem se počutil kot malo dete. Ve, da bo dobilo igračko, ne ve pa točno, kakšna bo le ta . . . 

Skozi vasici San Nicolo in Sant' Antonio, kjer sem občudoval krasne stare hiše, cerkve in vaške trge z vodnjaki, je šlo še položno. Cesta med nekaj hišami je tako ozka, da se celo bicikel in avto srečata precej na tesno. Za Antoniom pa se je začel klanec, ki je bil sčasoma vse manj zložen. Bližje je bila Santa Caterina Valfurva, bolj je bilo strmo. V Santa Caterini sem se na kratko ustavil, naredil par požirkov in grižljajev, slekel brezrokavnik, potem pa se je začelo. Dolgo pričakovana, malodane sanjana Gavia oziroma vzpon nanjo. 

Vedoč, da me čaka sorazmerno dolg in strm vzpon, sem nadaljeval previdno počasi, čeravno sem že do Caterine videl, da sem dobro pripravljen in da je dnevna forma na nivoju. Ob spremljavi poskočne glasbe sem se umaknil v svoj svet spominov in želja in uživaško poganjal v breg. Na pogled je bila moja vožnja popolna 'sprezzatura', o pomenu te besede sem nekaj več v eni od mojih prejšnjih objav. 

Spodaj strmo in ovinkasto skozi gozd, potem slednjega vse manj, zadnja tretjina vzpona, tam nekje, pa že visokogorje, krepko nad dvema tisočema metrov. Temu primerna tudi temperatura, višje sem bil, bolj me je zeblo. No, zeblo me ravno ni, je bilo pa precej sveže, svoje je zagotovo dodal tudi veter, ki je bil na momente kar močan. Na Garminu sem spremljal že opravljeno dolžino in višino in zadovoljno ugotavljal, da sem kar hitro na poti. Čeravno namenoma nisem hitel, saj sem imel v prihodnjih dneh "na sporedu" precej zahtevnejše vožnje, mi je šel klanec na Gavio odlično od nog. Na enem od razglednih okljukov sem se hočeš nočeš moral obleči, tam je bil tudi odcep do bližnjega gostišča, nekakšnega kmečkega turizma. Morda nazaj grede, sem pomislil, in nadaljeval navkreber. Kmalu sem pripeljal do table, ki je pokazala, da imam do koče Bonetta na prelazu še slabih šest kilometrov, strmina, merjena z dvomestno številko, pa je bila tako ali tako stalnica večji del vzpona.

Počasi mi je že šlo na smeh, nekaj kilometrov naprej pa sem se že režal kot pečen maček. Pripeljal sem na planoto, kjer se je cesta položila, zato sem prestavil nekaj prestav višje in konkretneje pritisnil na pedala. Višini primerna temperatura in veter sta poskrbela, da me je precej zeblo, zato sem se do koče nekajkrat na kratko ustavil samo zato, da sem naredil par posnetkov. Potem zagledam spomenik, pa jezero in razpelo ob njem, še malo in vidim tudi kočo. To je to, pomislim, Passo di Gavia in koča Bonetta. Še par trenutkov in že prislonim bicikel na tablo ob koči, kar smeji se mi od vsega lepega, kaj se mi ne bi. Vzpon mi je šel odlično od nog, vreme je prelestno, morda nekaj stopinj prehladno, promet na cesti pa je bil tudi znosen, čeravno ga je bilo kar precej, sploh motorističnega. Naredim nekaj posnetkov za spomin, potem pa ob strani malce počijem. V kočo se mi ne ljubi, saj nisem ne lačen, ne žejen, da bi pasel firbec, pa tudi ne gre. Oblečem rokavčke, vedoč, da me bo dol grede zeblo še bolj, dotočim vodo v bidon, bolj za vsak slučaj, se še malce razgledam, potem pa spet sedem na bicikel.

Na planoti, še na ravnem, sem se tudi nazaj grede ustavil in tu pa tam naredil par posnetkov. Potem pa se je pričel dolg in strm spust, kjer je šlo sila hitro. Odlična asfaltna podlaga, dolge strmine, kjer sem lahko spustil, kolikor sem zmogel poguma. Vse do Santa Caterine mi je pošteno žvižgalo okoli ušes, res sem si dal duška, drveč v dolino. V Caterini sem se ustavil, saj je bilo nižje občutno topleje kot v gorah, slekel odvečna oblačila in tako kot na začetku poletno opravljen opravil s preostalim spustom.

Tako fino fajn sem se počutil, da sem v Bormiu pozabil zaviti v centro storico na osvežilno pijačo, zato sem si le to privoščil 'doma' na vrtu. 

Med srkanjem odličnega piva se mi je skoraj zaletelo, ko sem na posnetku prevožene poti videl, da mi je uspelo postaviti hitrostni rekord. Ti šment, sem pomislil, to pa res ni od muh ...

-> posnetek prevožene poti