Lani spomladi je bil Bormio cilj 17.etape Gira d'Italia, letos pozimi pa prizorišče zimskih olimpijskih iger. Prelazi nad njim, Gavia, Mortirolo in Stelvio, so legendarna prizorišča etap Gira d'Italia. Smučarski raj pozimi, smučišče Bormio slovi po eni najbolj legendarnih prog svetovnega pokala – Stelvio, ki je znana po svoji strmini in zahtevnosti. In kolesarska meka poleti. Seveda tudi gorništvo, turna smuka, gravel in gorsko kolesarjenje in vrsta drugih športov, tudi golf ali muharjenje na kateri od rek. Za povrh pa še kulturno zgodovinske in naravne zanimivosti, vrhunska kulinarika, kakšna fensi trgovina in še marsikaj. Proti koncu minulega leta sem si vzel čas in se lotil iskanja primernega hotela. Nič prezgodaj, marsikaj je bilo že zasedeno, je pač tako, da čim se odpro prelazi, se začne kolesarska sezona, pa tudi smučanje se preseli na višje ležeča smučišča. Med branjem komentarjev, ocen, priporočil in podobno, mi je eden od hotelov (klik za ogled) še posebej vzbudil pozornost. Morda še bolj zgodba o njegovem nastanku in razvoju do današnjega dne, kot odlične ocene, ki jih je bil deležen s strani gostov. Pošljem povpraševanje in se kaj hitro razveselim odgovora, ki ponuja sorazmerno ugodno ceno, le dan prej sem moral na pot in dan prej končati počitnice, kot sem si sam zamislil, saj so bili že precej zasedeni. Po potrditvi rezervacije sem moral počakati še dobrega pol leta in že sem bil na poti . . .
Tri legendarne prelaze sem si želel, jih sanjal in po njih hrepenel. In se jih po malem tudi bal. Passo dello Stelvio, najvišje, kar se je kadarkoli vozilo na Giru, in Passo di Gavia, oba večkrat Cima Coppi. Naziv Cima Coppi se uporablja od leta 1965 za najvišjo točko posamezne izvedbe Gira d'Italia, poimenovan pa je po Fausto Coppi-ju. Ker se trasa vsako leto spreminja, se spreminja tudi Cima Coppi. In Passo del Mortirolo, katerega mnogi profesionalni kolesarji in navijači smatrajo za enega najtežjih zaradi izjemnih naklonov. Mortirolo je poleg izredne strmine še najbolj znan po zmagi Marca Pantanija leta 1994, ko je premagal največje favorite, med njimi Miguela Induráina, in se dokončno uveljavil kot kralj gora. Ta etapa velja za eno največjih predstav v zgodovini Gira. Od leta 2004 se ob prečkanju Mortirola podeljuje posebna nagrada Cima Pantani prvemu kolesarju na vrhu, v spomin na Pantanija. Če me Gavia ni kaj dosti skrbela, če sploh kaj, pa sta bila Stelvio in Mortirolo zgodba zase. Stelvia sem se namreč nameraval lotiti z dodatnim vzponom na Umbrailpass, se od tam spustiti v Švico, nadaljevati do Prata allo Stelvio na Južnem Tirolskem in se od tam preko Trafoia povzpeti na Stelvio po legendarnih serpentinah, eni najbolj prepoznavnih cest v svetu cestnega kolesarstva. Od tam pa še spust do Bormia, vsega skupaj dobrih sto kilometrov v dolžino in skoraj tritisočdvesto metrov v višino. Mortirolo pa mi je vzbujal skrb predvsem radi izredno strme ceste, ki gre gor iz Mazzo di Valtellina. Kilometre dolgi klanci, kjer je strmina skoraj ves čas med 12% in 18%, najstrmejši odseki pa sežejo vse do 20%.
Seveda pa sem našel čas tudi za druge sorte razvajanja, brez njih počitnice ne bi bile, kot se gre. Muzej, centro storico, kulinarika in terme, po katerih je Bormio znan. Legendarne Bagni Vecchi (klik za ogled), kjer sem se dodobra spočil po napornih Gavii, Cancanu in Stelviu ter se pripravil na Mortirolo, so res fenomenalne. Predhodna rezervacija je poskrbela, da sem bil v vseh možnih savnah in bazenčkih sam, le v velikem panoramskem bazenu se nas je našlo največ pet, lep čas pa sem tudi tam sameval. Enako kot na ležalniku med branjem knjige in dremanjem pod toplim soncem. Večeri pa so se zaključevali z vrhunsko kulinariko, večinoma v hotelu, kjer imajo odličnega chefa, enkrat pa sem se povabil na bližnji kmečki turizem in se prepustil njihovim dobrotam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar