Veliki traven, sobota 30.5.2026
Vsake toliko si vzamem čas in se skušam naučiti nekaj novih italijanskih besed. Tvoriti stavke. Pravilno povedati, da je nekaj bilo, da nekaj bo, tudi, da nekaj je. Paziti na ona in on. Ko naučeno kasneje skušam "spraviti v promet" opažam, da mi kar gre. Da lahko vse pogosteje rečem, da sem se o nečem pogovoril, ne samo sporazumel. Kar nekaj njih, s katerimi smo se ali se še dobimo tu pa tam, mi je reklo, da veliko govorim. Preveč. Zna biti. Ampak radi tega tu pa tam izvem kaj zanimivega, koga spoznam, predvsem pa se vedno znova kaj novega naučim, pa četudi gre samo za besedo ali dve.
Oni dan pokukam v online spletne slovarje, iščoč par določenih besed oziroma prevode zanje. In med brskanjem naletim na besedo, ki je zbudila mojo pozornost. S pomočjo Googla "dojamem" pomen besede in zdi se mi, kot da sem odkril Ameriko. Figurativno rečeno, seveda, starejši še vemo kaj to pomeni.
"sprezzatura"
Kot film so se mi odvrteli spomini na gorniška udejstvovanja v minulih letih, pravzaprav desetletjih, na kar nekaj kolesarskih tur v zadnjih dveh letih, na šolske izpite, razgovore za službo, na delo samo in še na marsikaj. Na recimo jim zadeve, na katere sem bil pripravljen v vseh pogledih, jim bil dorasel, jih zmogel skoraj z levo roko. In je bilo videti, da vanje ne vlagam kaj prida napora, da mi gre zlahka od rok ali nog, odvisno od zadeve, skratka, da obvladam. Nekako nonšalantno, ležerno, lahkotno in elegantno.
Danes sem se te besede, sprezzatura, spomnil kar nekajkrat. Vse mi je šlo od nog, kot sem si lahko samo želel. Tudi najbolj strmi klanci navkreber in nič manj strmi spusti navzdol, sama dolžina potepa pa je bila itaq nekje v povprečju mojih kolesarskih potepanj. Do Železnikov sem imel neke sorte ogrevanje, nekaj podobnega dostopu do stene, predno se pleza prične, če iščem podobnost z gorništvom. Nisem hitel, počasen pa tudi nisem bil.
Zato je bilo nadaljevanje naprej do Dražgoš poskočno, tudi klanci, kjer se je naklon meril z dvomestno številko, me niso kaj prida upehali. Ker sem se počasi in stežka navadil, da moram na biciklu jesti prej, preden postanem lačen, sem se ustavil v gostilnici ob cesti in si privezal dušo. Sladica, kofe in limonada, tudi pokuk na zemljevid oziroma začrtan itinerar. Vidim, da še nisem na pol poti, a me to prav nič ne skrbi, saj je dnevna forma na nivoju in počutje/razpoloženje nič manj. Do Jamnika grem bolj počasi, previdno, saj cesto še obnavljajo. Asfalt je ponekod masten, zato vsake toliko zapeljem na travo ob robu, da očistim plašče, tudi nekaj šodra se najde vsake toliko. Nič hujšega, tudi tega sem že vajen. Do znamenite cerkvice nad Jamnikom ne grem, sobota je in zagotovo gneča, vsaj po parkiranih vozilih ob cesti sodeč.
Nadaljujem naprej, na krajši ravnini malce predahnem in spočijem noge, potem pa že sledi spust v Kropo. Leti, da je veselje, ker ceste ne poznam, ne upam spustiti do konca. Med brzenjem v dolino imam krasen pogled na Karavanke in Kamniško Savinjske in nekaj manj krasen na nebo, saj je v smeri mojega nadaljevanja dokaj oblačno. Menda ne bo padalo, pomislim, ko se spomnim napovedi, ene od njih, ki je v drobnem tisku omenjala možnost popoldanskih ploh. V Kropi se ustavim samo zaradi fotografskih spominov, okrepčilo iz Dražgoš še drži, potem pa spustim do konca oziroma koliko gre in kolikor upam, saj je cesta široka in pregledna, asfalt pa ta boljše sorte. V Brezovici pripeljem na domač teren, to je na cesto, po kateri sem se davno tega sorazmerno pogosto vozil. Vse do Podbrezja tako, tam me Garmin usmeri na ozko stransko cesto, sprva sem menil, da me hoče speljati na kriva pota, nekam med njive. A temu ni bilo tako, kmalu sem bil pod gorenjsko avtocesto, onstran sem pripeljal v Duplje, kjer so mi bili kraji spet domači. Sedaj, ko sem imel pred seboj samo še en vzpon, me vreme ni več skrbelo, vedel sem, da morebitno ploho zlahka nekje prevedrim. Kar hitro sem bil v Križah pri Tržiču, tam so imeli neko teniško prireditev, vse polno ljudi in vozil. Čeravno se množicam izogibam, sem se tam ustavil na kofetku in osvežilni pijači, tudi bidon je bil že precej prazen. Med kratkim počitkom sem začutil, da me utrujenost počasi lovi, kaj me ne bi po že kar dolgi poti, polni konkretnih klancev. Če bi počival sede in ne stal ob šanku, morebiti utrujenosti niti ne bi porajtal. Še ne.
Nadaljeval sem nekaj manj poskočno, kot sem po počitku v Dražgošah, a še vedno živahno. Konec naselja sem spet zapeljal v klanec, mestoma precejšen, ki se je bolj ali manj končal v Golniku. Čeravno še daleč od doma, se mi je že tod narisal nasmešek na obrazu, res sem bil zadovoljen, da mi gre vožnja tako dobro od nog. Nadaljeval sem do Predoselj, nekaj po glavni in nekaj po stranskih cestah, in tam zavil proti Suhi. Vasica, kjer sem bil davno tega pogosto. Res pogosto. Prav vanjo nisem zapeljal, na začetku sem zavil desno in jo obšel, tako pač, kot sem imel vnešen itinerar v Garminu.
Nadaljnja pot do doma me je vodila skozi Cerklje na Gorenjskem, Spodnji Brnik, Vodice in Skaručno, tudi tod obnavljajo cesto, zato sem moral spet po makadamu. Čim sem pripeljal v Šmartno pod Šmarno goro se mi je zdelo, kot da sem že doma, četudi sem do konca imel še kar nekaj kilometrov.
Čeravno sem podobno dolge poti že nekajkrat prekolesaril, tudi daljše, s podobno in večjo višinsko razliko, sem bil z današnjim potepom sila zadovoljen. Po epidemiji, ko smo bili prisiljeni živeti drugače in sem vedno kolesaril od doma, ker drugače ni šlo in se ni smelo, se nisem in nisem mogel pripraviti, da spet kar doma sedem na bicikel. Potem sem šel do Škofje Loke in prek Gorenje vasi in Polhovega Gradca nazaj domov in doma ugotovil, da je prav fino, ko ne potrebuješ avta, da prideš na izhodišče. Danes je bilo fino toliko bolj, saj bilo precej daljše s precej več višincev ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar