Veliki traven, četrtek 21.5.2026
Lani sem kolesaril čez Kladje (Sella di Cereschiàtis), v smeri kot teko urini kazalci, in se imel jako fino. Navkljub krasnemu spominu na repete nisem pomislil, je pač drugega drugje veliko in preveč. Potem pa sem bil nedavno na Crete dal Cronz in vrh hriba kot običajno premišljeval o mnogočem in se marsičesa spominjal. Kar se mi med "sem že" in "rad bi še" utrne lanskoletni kolesarski potep v tem koncu, koj zatem pa ideja, da ga ponovim. Kot trening za bližajoče se kolesarske počitnice, primerno dolgo in z dovolj višinske razlike, da se pošteno razmigaš. Če potep opravim v obratni smeri kot lani, sem pomislil, da ne bo kopiraj/prilepi, toliko bolje. Potem sem počakal na lepše vreme, kot je bilo nekaj dni prej, in danes ne prav zgodaj parkiral v Ukvah, lučaj od kolesarske steze.
Prvi kilometer, morda dva, je bilo bolj v stilu slow motion, radi svežega, da ne napišem hladnega jutra, me je še zeblo. Za prvim tunelom sem pripeljal na sončece, ki me je prijetno pogrelo, počasi mi je steklo kot gre. Presenetljivo je bilo na kolesarski veliko prometa, meseca maja in med tednom tega res nisem pričakoval. Do Tablje ni daleč, res sem bil hitro tam, in čeravno sem s potepom šele dobro začel, sem se odločil tod popiti kofe in se posladkati. Koj nad naseljem se prične konkreten klanec in okrepčilo ne bo odveč. Tudi tod kolesark in kolesarjev da je veselje, komaj sem našel prosto mizo na terasi enega od kafičev, da sem si privezal dušo.
Če je bilo do Tablje kolesarsko precej prometno, sem bil naprej do prelaza Čez Kladje sam. Tu pa tam kak avto ali motor v to ali ono smer, na biciklu nikogar. Na začetku in na koncu je bilo najstrmejše, marsikje se je strmina merila z dvomestno številko, vmes pa je bil klanec bolj zložen, tam je šlo precej hitreje. Ravnega skoraj nič. Na sedlu sem na kratko počil in zadovoljno ugotavljal, da mi je šel klanec dobro od nog. Tudi nekaj malega prigriznil in popil, vmes pa pozdravil mlajši par, ki se je na biciklih pripeljal gor iz druge smeri. Potem sem si nadel vetrovko, vedoč, da me bo dol grede prepihalo, topel dan gor ali dol, še par fotografij za spomin in že sem nadaljeval s potepom.
Cesto poznam, zgoraj je še nekaj ostrih in nepreglednih serpentin, tod previdno, potem se svet odpre. Spustim kot gre oziroma kot zmorem poguma in brzeče drveče šibam Možacu naproti. V mestecu gre do križišča skoraj brez poganjanja, zaleta je bilo še dovolj, naprej do Pontebbane ni daleč. Tam se skozenj podvoz pripeljem na kolesarsko, kjer zavijem nazaj proti izhodišču. Še prej se ustavim in slečem, vročina je konkretna.
Če sem bil med Tabljo in Možacem skoraj sam, je sedaj na "ciclabile" spet gneča. V mojo smer sicer niti ne, nasprotnega prometa pa je res precej. Vedoč, da je v Klužah prijeten lokal, se odločim, da tam posedim in kaj dobrega prigriznem. Energijske ploščice sicer niso švoh, ampak panin je le panin, kaj šele kaj toplega. Spodobno hitro poganjam pedala, ves čas po malem navzgor. Tu pa tam kak posnetek za spomin, in vsake toliko tunel, v katerem me vedno znova zebe. Tuneli si sledijo, vsaj dva, če ne trije ali celo več, nisem prepričan, in že sem na železniški v Klužah. Že od daleč vidim gnečo, nebroj koles in ljudi, seveda vse mize zasedene. Prav tako klopi, pravzaprav vse, kamor bi lahko prislonil rit. Niti ustavil se nisem, vedoč, da Tablja ni daleč, tam pa znan in domač lokal, kjer imajo panine vseh sort. Tako živo sem si v mislih narisal velik panin, da so se mi kar sline pocedile. Do tam sem moral še skozi Dunjo oziroma nad njo, tod čudoviti razgledi na Montaž in okoliške gore na eni strani in na karnijske vršace na drugi. Že malček utrujen in lačen se pripeljem v Tabljo, kjer na terasi zlahka najdem prosto mizo v senci, pa še stojalo za bicikel je tik poleg. Vizavi kafiča, kjer sem nekaj ur prej kofetkal in se posladkal z briochem. Odločim se za prosciutto crudo in formaggio, seveda tudi kofe in lemon soda, to je moj copy/paste zadnje čase, verjetno že drugo leto, če ne več.
Med privezovanjem duše sem se seveda tudi malce spočil, nadaljna pot do Ukev je bila hitro pri kraju. Ob primerni glasbeni spremljavi je šlo skoraj na poskok.
Domov grede sem ugotavljal, da je v teh koncih še nekaj tur, kolesarskih, ki jih je vredno ponoviti. Začnem drugje in grem v obratni smeri, tako kot danes, in je skoraj kot bi šel prvič. Skoraj . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar