Kar nam ni uspelo jeseni in pozimi, nam je sedaj. Recimo, da drži, da gre v tretje rado, pa še trije smo bili. Parkirali smo na obrobju vasice, saj se radi del pred cerkvijo ni dalo. Krasen sončen dan je bil, ko smo se sprehodili do občinske stavbe in za njo udeli našo pot. Po križevem potu do cerkvice Chiesetta del Calvario in tam prek ceste v gozd. Krasna pot skozi pravljičen gozd, resda strma, nas je pripeljala do neizrazitega slemena, kjer smo zavili desno in kar hitro zmogli do razpotja nekaj višje. Ena pot gre proti Monte Stabetu, druga v dolino proti Ukvam in tretja na vrh, na katerega smo bili namenjeni. Zavili smo na slednjo, šli nekaj malega po svoje, potem pa po potki z malenkostnim spustom kmalu stopili na vrh. Kot običajno prelestni razgledi na zahodne julijske vršace, seveda tudi na naše, nekaj njih, če si se potrudil, se je videlo tudi nekaj malega karnijskega pogorja. Poklepetamo, se spočijemo in se odpravimo dol ven. Na razpotju zavijemo proti Ukvam in sestopimo do trdnjave oziroma utrdbe Hensel. Kratek počitek in razgledovanje, človek kar verjeti ne more, kaj vse so zgradili med prvo vojno, morda še bolj, da je vse po dobrih stotih letih še tako dobro ohranjeno. Naprej nazaj do Naborjeta ni bilo daleč, tam smo pred odhodom domov še posedeli v vaškem albergu in si privezali dušo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar