Veliki traven, petek 1.5.2026
Kapelica, mimo katere sem se peljal zadnjič z biciklom, me je spomnila na čudovit potep, ki sva ga opravila z Majo na Ivanac. Naprej do Humina sem imel vrh glave dovolj časa, da sem obudil spomine na najine potepe v teh krajih, med drugim tudi na Lanževico v Stolovem grebenu in Zajavor na drugi strani prelaza /sedla Tam na Meji. Stolov greben sem svoje čase pogosto obiskoval, naj si je šlo za pristop na vrh ali dva, tudi prečenje, v kopnem in v snegu, dočim sem oziroma smo Zajavor obiskali samo enkrat z mojima pikicama, Majo in princesko. Odločitev kam naslednjič, tako ni bila težka ...
Zaradi ohladitve, ki je zajela naše kraje, se mi vročine ni bilo bati, prej zmrzali, če bi zgodaj vzel pot pod noge. Zato sem zjutraj poležal in se šele sredi dopoldneva odpravil navkreber. Dan sončen, da je veselje, in sam na poti, čeravno je bilo parkirišče pri zapuščeni gostilni na Tam na Meji precej polno. Pomislil sem na to, da se zadnje čase precej pozno odpravljam na ture, da s hojo pričenjam ob uri, ko bi moral biti že visoko v robeh. In se potolažil, da bom že še vstal oziroma vstajal sredi noči, če oziroma ko bo kaj takega potrebno ...
Na Zajavor sem se spomnil vsake toliko, kaj več kot to pa ne. Čemu, ne vem, konec koncev sem bil v zadnjih letih kar nekajkrat na Matajurju, prav tako na Stolu, na Zajavor, ki je tudi tu nekje, pa nisem pomislil.
Podobno kot na zadnjih dveh potepih sem hitro ujel pravi ritem, vklopil avtopilota in se izgubil v času in prostoru, skupaj s spomini in željami. Mulatjera me je vodila skozi gozd, ves čas zložno navkreber, tu pa tam sem imel nekaj malega razgledov na Stolov greben. Spomnil sem se knjige "Ciociara" Alberta Moravie (prevod Silvester Škerl, l.1960), ki jo prebiram te dni. Tega, da prevajalec za te sorte poti uporablja besedo "mulja pot". Veliko berem, raznorazna čtiva, pa takšnega prevoda še nisem zasledil. Všečno, vsaj zame. Premišljujoč o knjigi in še marsičem sem sčasoma prišel dovolj visoko, da sem skozi krošnje dreves uzrl greben, kamor sem namenjen, preden sem prišel na plano, pa sem nekje višje slišal še ljudi.
Ta konec poti, prehod iz gozda na odprta pobočja, pa krajše precej položno prečenje tu nekje, sem imel še dobro v spominu, tudi vršne strmine, ki je sledila nekaj kasneje, sem se še dobro spomnil. Med postankom za par požirkov in nekaj posnetkov sem višje na poti opazil kar nekaj njih, pričakovano, glede na precej polno parkirišče na izhodišču. Vse do "bochette Zaiavor" je bila pot zložna, mulja oz. mulatjera, tam sem prišel do krasnih razgledov na kaninske vrhe nad Rezijo, tudi na Skutnikov greben in še mnogokaj. Naprej do vrha je bilo precej strmo, tod sem prehitel nekaj njih, ki so se na pot odpravili pred menoj. Sčasoma je strmina popustila, zagledal sem križ na vrhu in ... No, in množico ljudi, tako številčne res nisem pričakoval.
Sedel sem nekaj vstran in se prepustil spominu na tisti dan, ko smo sem gor prisopihali v troje. Raztreseni drobci spominov na trenutke tistega dne so se počasi sestavili v čudovito celoto, podobno kot bi zavrtel kalejdoskop in pokukal vanj. Dragocen in nepozaben spomin ...
Potem sem ždel, se spominjal, si želel, se razgledoval, tudi nekaj malega prigriznil in popil. Spomini so segali desetletja nazaj, želje v relativno bližnjo prihodnost, če se leto dni in pol razume kot relativno. Tukaj in sedaj sem bil bolj malo, recimo samo med razgledovanjem in fotografiranjem ...
Potem sem pocrkljal prijaznega psička, fotografiral nekaj njih, ki so želeli skupno fotko za spomin in že sem bil na poti v dolino. Že doma sem se odločil, da sestopim po taisti poti, saj si želim vrh obiskati še z druge strani in bom takrat potepu še kaj dodal. Do škrbinice previdnejše, potem pa je korak stekel in urnih nog naokrog sem bil mimogrede v gozdu. Nekaj prej sem dohitel gamsa, ki se je zvedavo oziral proti meni, prav nič plašen ni bil videti. Nekaj časa sva šla v isto smer, vedno na zanj varni razdalji, potem pa je zapustil markirano pot in se izgubil v gozdu. Sam se nisem, kar hitro sem opravil s sestopom in ko sem stopil iz gozda na asfaltno cesto, je bilo skoraj kot bi stopil iz pomladi v poletje. Precej toplo, vroče pač ne.
Pri avtu se malce spočijem, preoblečem, seveda tudi preobujem, in že sem na poti v Zajnco. Čeravno le ta ni ravno za prvim ovinkom, tudi za drugim ne, mi je pot do tja minila kot bi trenil. Na cesti kar nekaj prometa, pač prazničen dan, tudi počitnice, dolina sama pa še samotna, takšna, kot jo imam najraje. Samo dva avta na parkirišču, razumljivo glede na to, da so koče še zaprte in v gorah še kar nekaj snega. Justi in Vinko sta me že pričakovala, lepo se je srečati po daljšem času. Poklepetamo o tem in onem, vmes me Justi postreže z okusno enolončnico in še toplim kruhom. Joj, kako je teknilo, dvakrat sem si naložil in verjetno bi zmogel še žlico ali dve, če me ne bi čakalo še pecivo in kofe.
Še čez Vršič, zapornice so dvignjene, ni daleč čas, ko se bo videlo, ali nov prometni režim deluje. Do doma doživeto počasi postane spomin, pozno zvečer na kavču že premišljujem kaj sledi ...
.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar