Humin-Čenta-Subid-Tamora-Mažeruola-Tavorjana-Čenta-Humin (kolesarjenje, <-> 95 km, ↗ 1670 m)

Mali traven, ponedeljek 27.4.2026

Tako z Breznjaka kot s Crete dal Cronz se je videlo daleč, dovolj daleč, da sem se spomnil tudi mnogih potepov po Benečiji. Spominov za debelo knjigo ali ne prav kratek film. V minulih desetletjih sem se tam mudil predvsem radi hribov, v zadnjih nekaj letih pa sem nekaj malega opravil tudi z biciklom. Humin je krasno mestece, predalpski svet Karnijskih in Julijskih Alp je blizu, ceste do vasic in prelazov pod vršaci v teh koncih strme in vijugaste. Kot naročene za kolesarska potepanja, zato sem izhodišče spet izbral v ljubem mi Huminu. Najina Gemona, sva mestecu rekla z Majo, tako rada sva se ustavila tod po potepu in se sprehodila po starem delu mesteca, centro storico, polizala kepico ali dve ali kofetkala v kakšni od mnogih prijetnih kafetarij, običajno v spremstvu princeske. Res sem vesel, da nam je z njenima staršema in Nejcem uspelo obiskati to mestece, ki nama je bilo tako ljubo.

S potepom sem začel spodaj, pred slaščičarno blizu železniške postaje je veliko brezplačno parkirišče. Po stranskih ulicah sem se odpeljal iz Humina, spodaj sem moral malo naokoli, ker je bilo par cest zaprtih zaradi asfaltiranja. Tudi naprej do Ratnja je bila cesta v prenovi, zato sem hočeš nočeš moral tudi malo po makadamu. Naprej do Čente b.p., kmalu za njo sem zavil na stransko cesto in že sem bil na enem od mnogih klancev ta dan. 

Nadaljnja pot me je vodila skozi krasne vasice, nekako na robu predalpskega sveta Julijskih Alp. Enako kot velja za promet, velja tudi za kraje, skozi katere me je vodila pot - skoraj nikjer nikogar. Redkokje kdo na vrtu, njivi, tu pa tam kak avto, tistih nekaj gostiln, mimo katerih sem šel, zaprtih. Po svoje mi je ta mir še kako odgovarjal, po drugi strani pa se v kaki odročni vasici rad ustavim na kofetu in na kratko poklepetam. Dolgi in strmi klanci so mi šli dobro od nog, med spusti sem se malce spočil, pijače in energijskih ploščic sem imel dovolj, tako da lakote in žeje nisem trpel. V klanec sem gonil hitreje kot običajno, trening za prihodnje kolesarske počitnice recimo, čeravno je še dober mesec do takrat, navzdol pa gre itaq samo od sebe. Gor pa dol, nekajkrat tako, kar pripeljem do večje kapelice in skoraj padem z bicikla. Tu sva z Majo začela enega najinih prvih potepov, s princesko smo se odpravili na Ivanac (monte Joanaz). Prepustil sem se spominu, ni manjkalo dosti, da bi imel solzne oči, tako živ je še spomin na tisti dan. Čeravno sem pred potepom kar podrobno pregledal začrtani itinerar, sem spregledal, da me bo pot vodila tod mimo. 

Sledil je še zadnji konkretnejši klanec, potem pa sem bil s kar se strmo navkreber tiče pri kraju. Spust v dolino je bil dolg, cesta ozka in strma, zato sem bolj brzel, kot drvel. Skozi Rekluž sem pribrzel v Ahten, od tam nadaljeval v Neme, potem pa naprej skozi Čento ni bilo več daleč do Humina. Poznalo se mi je, da sem v klanec gonil močneje kot običajno, zato so bile noge vse težje in ni mi preostalo drugega, kot da se ustavim v eni od gostiln ob poti in se malce okrepčam. Če je bilo v vaseh vse zaprto, ciljam na gostišča, v dolini teh težav ni bilo. Panin, kofe in lemon soda so bili dovolj, da sem nadaljno pot zmogel kot se gre, čeravno je šlo precej počasneje, kot gre običajno.

Pri avtu sem se preobul in preoblekel, nekaj malega popil, in že sem bil skoraj kot nov. Skoraj! Domov grede sem ob prijetni glasbi, ki mi jo je, verjeli ali ne, podaril palček, premišljeval kaj sledi. To je, kam prihodnjič, tudi kako. Še preden sem avto pospravil v garažo do naslednjič, sem vedel kako in kje ...

-> posnetek prevožene poti