Mali traven, petek 24.4.2026
Dvakrat zapored podoben scenarij. Vem, da bom šel v kratkem v gore, konkretnega cilja oziroma vrha nimam v mislih. Kot običajno me še najbolj mika kak karnijski vršac.
Nekaj dni pred turo na Breznjak sva se z Nejcem s kolesom odpravila na potep do Mirna, recimo na coffe ride, popoldan pa skočila v sosednjo Gorico na gelato. Na Corso Verdi je park in ob parku gelateria. Ne vem kako, ampak na Corsu Verdi sem se spomnil na ulico G. Verdi v Tablji, le ta mi je ostala v spominu, ko sem se davno tega prvič odpravil na Breznjak in tam našel parkirišče. Če ne bi šla z Nejcem na sladoled, ne bi šel po Corso Verdi in če ne bi šel po Corso Verdi, se skoraj zagotovo ne bi spomnil na Verdija v Tablji, še manj na Breznjak.
Gorica, Digital Art Gallery, galleria Bombi (tunel pod gradom)
Potem sem se oni dan razgledoval z Breznjaka na okoliške gore ino doline, tudi na avpaško dolino oziroma Val Aupo. Prvo sem se spomnil krasnega kolesarskega potepa čez prelaz Čez Kladje (Sella di Cereschiàtis) lani, koj zatem na Creto dal Cronz. Tako kot sem po gelatu vedel, da bo Breznjak, sem po Breznjaku vedel, da bo Creta dal Cronz.
Pogosto brskam po spletu, iščoč ideje za potepe, še največ v sosednji Furlaniji. Vse od obale do najvišjih prelazov, če gre za biciklistično udejstvovanje, in predvsem Karniji, če gre za gorniško. Že leta opažam, da imajo gore, doline in vasi marsikje tudi stara slovenska imena, ki pa so malodane že utonila v pozabo in se jih skorajda ne uporablja več. Škoda, pa tako lepo zvene po naše:
Slovensko - italijansko - nemški toponimi v Karnijskih Alpah (klik za ogled)
Zjutraj nisem hitel, tura je kratka in do izhodišča ni ne vem kako daleč. Do Tablje in od tam do Avpe, še par ovinkov in že sem bil na prelazu. Dva avta sta mi dala misliti, da ne bom sam na turi, a potem tekom dne nisem srečal žive duše. Ko stopim v breg, vidim, da je urejena nova kolesarska za E-MTB, tam, kjer zavijem v gozd na pešpot, pa stoje novi smerokazi.
Zamišljeno nadaljujem navkreber, dan je prijetno topel, gozd že tolikanj ozelenel, da sem v senci. Izgubljen v premišljevanjih vseh sort se zalotim, da po nepotrebnem hitim, čim zmanjšam tempo, tudi zadihan nisem več. Pot imam še dobro v spominu, ko pridem do široke grape vem, da do razpotja, kjer se gre proti planini Glazzat ni daleč, nekaj višje na drugem razpotju pa bodem že zavil proti vrhu. Podobno kot na Breznjaku tudi tod cveto rožice, ki so drugod cvetele že pred mesecem ali dvema, ponekod celo prej. Ni kaj, sneg je dolgo obležal, pač takšna lega.
Pridem prek grape, do prvega in kmalu zatem do naslednjega razpotja, tod bom nazaj grede stopil proti zgornji planini. V gozdu grem malo za nosom, radi listja je pot ponekod slabše razvidna, hitro sem pri rušju, tam se svet odpre. Kot sem predvideval, je pot res še zasnežena, vse do vrha je še precej belo. Čez prve krpe snega, mokre in mehke, grem še brez, potem pa nadenem derezice. Brez njih bi zagotovo obrnil, sneg je bil trd kot kamen, nekaj mest pa dokaj izpostavljenih. Vmes se je našel tudi kopen svet, a je bilo kopnega precej premalo, da bi se dalo snegu izogniti. Do vrha je bilo nekaj mest, kjer sem moral res previdno, rušje ob poti mi je bilo precej v pomoč. Pomislil sem na oni dan, ko sva spodaj na zgornjem razpotju s princesko zavila proti planini, ker je bila pot že do tam pod snegom, jaz pa brez zimske opreme. Kako prav sva storila ...
Počitek kot običajno, z vsem, kar sodi poleg. Spomini, želje, ideje te in one sorte. Kako sem prišel do Breznjaka zadnjič in Crete danes sem že v uvodu, temu naj dodam še to, da sem se tudi glede naslednjega potepa odločil na vrhu. Da bo bicikel sem vedel, da zna biti nekje ob laški obali, pa predvideval. No, vrh Crete sem se odločil, da bo izhodišče v Huminu, ob morju sem letos že bil, nekajkrat, v katero smer se bom odpeljal, pa bom še videl. Nekam proti hribom, kakemu prelazu, ravnine je vrh glave dovolj ob morju. Potem sem še ždel vrh Crete, se razgledoval enkrat v to in drugič v ono smer, morebiti še nabolj na Zermulo, na katero me vežejo krasni spomini. Večkrat smo bili na Lonicah, se potepali na obeh straneh prelaza, da bi bil kdaj tam sam, pa nimam v spominu. Tudi dol grede sem sneg na lahno, previdno, potem v gozdu spet šel nekaj časa po svoje, čim sem udel kolovoz sem vklopil avtopilota in leva, desna, leva, desna, skorajda samodejno nadaljeval proti planini. Dejansko en tak super filing, ko hodiš in hodiš in imaš občutek, da bi lahko kar hodil in hodil in zlepa ne nehal hoditi. Tudi na tej strani mi je pot ostala v živem spominu, razgledi proti Zermuli, bunker nad cesto, še malo in že sem bil na razgledišču, belvedere, nad zgornjo planino. Crete di Gleris za zjokat lepe, nič drugače Montaž s svojimi vazali, pravzaprav ena sama prelest naših in zahodnih Julijcev na eni strani in karnijskih vršacev na drugi. Lahko bi sedel pod razpelom in se razgledoval v nedogled ...
Do avta sem šel kar po MTB stezi višje in po markirani nižje, nikjer nikogar, še živalce nobene. Na prelazu samo še moje vozilce, zjutraj še na sončku, sedaj že v globoki senci. Počasi se preoblečem in preobujem, se še malce sprehodim sem ter tja, da v miru premislim do konca, kar sem tekom potepa premišljeval, potem pa po taisti poti domov.
Brez postanka v Trbižu seveda ni šlo, špeža kakopak, z eno blagajničarko sva si že tako domača, da se pozdravljava z "živjo". Do doma sem imel ravno prav časa, da sem premislil o prihodnjem kolesarskem potepu, pozno zvečer sem že imel vnešen itinerar v Komootu ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar