Nesojeni Hoberdeirer

Veliki srpan, četrtek 4.8.2022

Izhodišče za potep sem imel v Sappadi, borgata Palù, tam torej, kjer sem v letih prej vzel pot pod noge, ko sem se odpravil na Terzi Piccolo in Medio, na Creton dell'Arco, Lastron di Culzei in Creton di Culzei (ferrata Simone) in na prelaz Passo Oberenghe. Na slednjega sva s princesko pristopila "slučajno", saj sva se zaradi sila težko prehodne poti (podrto drevje) in precej slabšega vremena, kot je bilo napovedano, odpovedala vzponu na Monte Hoberdeirer. 

Na omenjeno goro vodita dve poti, ena pripelje gor s poti, ki vodi na prelaz Passo Oberenghe (lažja), druga pa od bivaka Bivacco Damiana del Gobbo (težja). Nobena od poti ni ne vem kako zahtevna, z lažjo sva nameravala opraviti s princesko, a nama so jo razmere na poti in poslabšanje vremena zagodli. Doma sva imela "suho vajo", za vsak slučaj, če bi bil kak del zavarovane poti pretežak zanjo. Dal sem jo v nahrbtnik, češ, ali bi se pustila nositi, če bi bilo potrebno. Brez težav, radovedno me je gledala, kaj se grem, ko sem se z njo v nahrbtniku nekajkrat sprehodil doma po stopnicah gor in dol. Žal potem "razmera" ni dovoljevala, da bi to preskusila tudi v praksi, na drugih potepih vseh sort pa kaj takega ni bilo nikoli potrebno.

Na Hoberdeirer sem potem pozabil, pa se spet spomnil, pa... No, na koncu sem sklenil, da se nanj povzpnem po poti, na katero sem se odpravil danes, sam, saj je bila princeska že tolikanj v letih, da je šlo samo še krajše in položnejše. In potem je prišel prvi val, pa drugi,... In sem s turo čakal do danes.

Ker sem na passo dell’Arco že bil (ferrata Simone), sem se odločil, da do bivaka pristopim po krajši poti, najbližji torej. Do prvega razpotja sem pot poznal, potem pa sem zavil v "neznano". Pot me je iz gozda pripeljala med ruševje, kar hitro sem prišel do žleba, ki je bil od spodaj videti kar divje. Tudi od blizu, ko je pot zavila vanj, ni bilo nič drugače, krasen divji svet, markacijam navkljub. Višje je pot zavila v odprt svet in kmalu sem nad seboj zagledal gore, katere sem že obiskal med potepom po ferrati Simone, takisto sem lepo videl goro, na katero sem bil namenjen. Nad žlebom sem žalostno ugotovil, da me pred bivakom čaka še precejšen spust, preden bom spet nadaljeval navkreber. "Nič ne de," sem si dejal, "sestopal boš tako na drugo stran, torej se ti ne bo potrebno med sestopom spet vzpenjati." To mi pač ne diši, niti najmanj. Seveda si nisem mislil, da bom nedolgo zatem spet tod in to prav na poti navzgor...

Spust, dol je šlo prav fino, potem pa nekaj manj fino spet gor, do bivaka. Od tam je bila nadaljna pot lepo razvidna, Hoberdeirer ni bil videti daleč, zato sem se odločil, da potegnem do vrha. Malce dol, pa sitno melišče, nekaj podrtega sveta in že sem bil pod ostenjem. Po strmih travah sem se povzpel do prvih jeklenic in tam pospravil palice. Opravim s prvim delom, opravim z drugim delom, opravim... No, naprej nič ne opravim, lepo se ustavim in začudeno gledam, kaj je sedaj to... Nekaj metrov v dolžino, okoli pet, tam nekje, nad precejšnjo globino, drobna polička, nekaj podrtije, in jeklenica v pomoč. Precej viseča jeklenica, zelo ohlapno pritrjena. Polička spodaj, jeklenica zgoraj, tudi z dvignjenimi rokami si z njo ne bi imel kaj pomagati, preveč sta narazen. Gledam, premišljujem, gledam in ne vem, kaj bi. Z nogami na trenje, skala je kar lepo razčlenjena, a kaj, ko je jeklenica tako ohlapna, da bi dobesedno zabingljal nad prepadom, če bi se z rokama obesil nanjo. "Sam si si kriv, kar prav je tako," se jezim sam nase. Namreč, tura se mi je zdel dovolj nezahtevna, da opreme nisem imel s seboj. Nič od nič, ne samovarovalnega kompleta, ne kakega prusika z vponko, še čelade ne, saj tod bolj redko hodijo. Gledam in premišljujem, premišljujem in gledam. Ko si že domislim, kam bo stopil in kako sem bom prijel oziroma držal, me spreleti, da sem na samem začetku ferrate in navkljub temu, da sem na spletu videl kar nekaj fotografij, dejansko ne vem, kaj me čaka višje. Če me je presenetila že tod, kdo ve, kaj lahko sledi. S tem kar vidim, bi že še opravil tako tja, kot nazaj, počasi in previdno, ampak do vrha je še kar nekaj poti, čeravno sem tik pod njim. In spet premišljujem.... In se domislim in sem prav vesel tega, kar se mi je utrnilo: "Gora ni hotela!"

Obrnem, ne prvič tako, nekaj nižje spet vzamem palice v roke in nedolgo zatem veselo meljem velik sendvič pred bivakom, sedeč na samem pragu, da imam nekaj sence, saj je postalo že precej vroče. Ni kaj, kaj kmalu bom videl, ali gre v tretje res rado, si mislim, in si vsega skupaj prav nič ne ženem k srcu. Potep v krasnem svetu je bil vreden greha tudi brez vrha, spoznal sem novo pot in si ogledal nov bivak, kot običajno v teh koncih sam, nikjer nikogar, obilje miru in tišine...

Žleb je bil tudi navzdol grede zanimiv, divji, pred tem sem seveda sopihal v breg, za katerega sem bil nekaj ur prej prepričan, da se vidiva zadnjič, in ni trajalo dolgo, da sem bil pri jezercu Laghetto Ziegelhutte.

Še malo po cesti do avta in pustolovščina je bila pri kraju, sam potep še ne. Temu je sledil dodatek v obliki slastnega kosila v Sappadi, lososov file v pistacijevi omaki in polenta so bili zelo njami, dva piva 0,0% ob tem in caffe macchiato za povrh, takisto. 

Zvečer sem bolj kot o današnjem obračanju premišljeval o jutrišnjem vzponu. Mi bo uspelo dokončati tisto, kar sem pred štirimi leti storil kot prvi korak nazaj na brezpotja, tudi tista, na katera bom s seboj nosil vrv in nekaj opreme...