Piccolo Siera (Cima Undici)

Veliki srpan, petek 5.8.2022

Danes, teden dni po opravljenem vzponu, minevajo natanko štiri leta, kar sem bil na JV vrhu Piccolo Siere. Cima Undici, kot se tudi imenuje, je bila moja prva stopnička nazaj na pot, na kateri sem davno tega že bil. Brezpotja, tudi zahtevnejša, kjer moraš na poti do vrha preplezati mesta druge težavnostne stopnje ali kanček več. Leto pred tem, avgusta dvatisočsedemnajstega, smo se z druščino povzpeli na Monte Sernio, krasna tura, vzpon in sestop en sam užitek. Dan kasneje, prenočili smo v koči Grauzaria, smo se odpravili na Creto Grauzario, tam je sledil trenutek resnice. Z vstopnim skokom sem opravil varovan z vrvjo, nekaj višje pa se mi je na izpostavljeni polički ustavilo. Še preden smo se vrnili do koče sem sklenil, da se bom vzel v roke in se počasi, korak za korakom, vrnil tja, kjer sem nekoč že bil in kjer sem izredno užival. Na brezpotja, na ture, kjer bo treba preplezati kaj lažjega, tudi na tiste, kjer bo vsaj na spustu dobrodošla pomoč vrvi. Če pomislim na vse, kar sem od takrat do danes prehodil in prelezel, je bila Piccolo Siera pred štirimi leti precej posrečena izbira.

Jutro v Liariisu nad Ovarom, kjer sem preživljal drugi del počitnic, je bilo jasno in sveže, če bi se odpravil na sprehod po vasi, bi si zagotovo oblekel jopico. Tako pa sem samo sedel v avto in se odpeljal proti Sappadi. Čeravno sem se zbudil precej zgodaj, je trajalo kar nekaj časa, da "sem se sestavil". Dolga tura dan pred tem in visoke temperature so me kar utrudile, zato sem se precej na izi in dokaj počasi odpravil na današnji potep in s turo pričel ob 7h. Vedoč, da bom visoko pod vrh v senci, mi ni bilo potrebno skrbeti, da me bo pestila vročina, temu primeren je bil tudi počasen korak, vsaj na samem začetku ture.

S cesto, ki je mestoma kar strma, sem opravil ležerno, od Rossebont Plezla, kjer se je pričela peš pot, pa sem nadaljeval nekaj hitreje. Do dolinice pod prelazom Passo Siera mi je pot hitro minila, tolikokrat sem že hodil tod, da sem skoraj za vsak ovinek vedel, kaj me čaka za njim. Na prelazu sem pogrešal krave, ki so običajno tod na paši, prav tako ni bilo nikogar pri caseri. Dejansko sem bil vse od avta v senci, če sem se ustavil, me je pričelo hladiti, zato na planini nisem počil.

Nad casero sem prečil suho strugo potoka (vodo je bilo slišati višje, pri zajetju) in nadaljeval po strmi poti skozi gozd. Tudi tokrat so bile visoke trave in grmičevje mokri od rose in tudi tokrat sem na odprt svet prišel moker do kolen, spet sem moral ožeti hlačnici, da sta se hitreje posušili. Z obutvijo ni bilo težav, temeljita impregnacija in membrana sta poskrbeli, da sta bili stopali suhi. Mimo nekakšnega bivaka pod veliko skalo sem nadaljeval navkreber, oprezajoč za možici in bolli rossi, da sem lažje udel pravo smer, hitro sem prišel do razpotja med Siero in njeno nižjo sestrico Piccolo. Sama pot mi je ostala kar dobro v spominu, precej točno sem vedel, v katero smer nadaljevati. Hodim tako sem ter tja, sledeč bolj ali manj razvidni stezici, kar mi skoraj pod nogami nekaj zapiha. Kot bi slišal mačka, ki te s pihanjem opozarja, naj ga pustiš pri miru. Namesto da bi odskočil, sem samo pogledal na tla in kakega pol metra pred seboj, slab korak torej, zagledal kar konkretnega gada. Zvit v klopčič, z dvignjeno glavo in pihajoč (sikanje sem slišal bolj kot pihanje), ful mi je bilo všeč, da je srborit, da se ni hitro umaknil, kot se kače običajno umaknejo. Stopil sem korak nazaj in ga ogovoril, češ, samo mimo grem, ne razburjaj se po nepotrebnem. Ni pomagalo, je kar ostal v pozi, ki je nedvoumno kazala, naj se mu ne približam. Na hitro sem naredil posnetek (zatorej bolj neostra fotografija), stopil še korak nazaj in nadaljeval stran od njega.

Nekaj višje sem prišel v skrotje, trav je bilo vse manj, kmalu sem bil pred grapo, onkraj katere se je pričel zahtevnejši del vzpona. Zahtevnejši v smislu orientacije, saj je bila pot na tistem kršu slabše razvidna, možici le tu pa tam, da bi bil kje na skali kak bolli rossi, ne pomnim. Kakorkoli že, sledeč stezici in včasih tistemu, za kar sem mislil da je stezica, sem lepo napredoval, če sem spodaj nad travami kar nekaj česa prečil navzgor v desno, sem sedaj po skrotju precej časa nadaljeval navzgor v levo. Višje je bilo možicev spet več, teren pa tak, da ni bilo dvoma v katero smer nadaljevati. Kmalu sem zagledal vrha Piccole Siere, glavnega in JV, ni trajalo dolgo in že sem bil na polički, ki pripelje do škrbine med njima. Nestrpno sem pričakoval začetek žleba, po katerem vodi pot na glavni vrh, kar malce treme sem imel, ko sem pomislil, da bom kaj kmalu moral zagrabiti za skalo. Čim sem odložil palice, me je trema minila. Vstopa zaradi možica nisem mogel zgrešiti, nadaljevanje pa je potekalo tam, kjer se mi je zdelo najlažje. Počasi in previdno sem opravil z nekaj zahtevnejšimi mesti in že sem bil pod vršnim pobočjem. Levo sem videl zanko okoli skalnatega roglja, namenjeno za spust po vrvi (morda pozimi ali za manj vešče), desno pa naravno okno oziroma preduh. Samo še nekaj skrotja, še nekaj malega peš in bil sem na vrhu. Odložil sem nahrbtnik in sedel poleg skrinjice in lesenega kola, ki označujeta vrh. Srečen, zadovoljen, pomirjen. Spomin na dan pred štirimi leti, ko sem podobno srečen, zadovoljen in pomirjen sedel nekaj nižje na JV vrhu je bil še kako živ. 

Počitek je bil konkreten, a nahrbtnika nisem odprl. To sem storil nekaj kasneje, na nižjem vrhu. Z glavnega vrha sem sestopil previdno, skala je čvrsta, oprimkov in stopov v izobilju, tik tak sem bil na polički. Do JV vrha ni bilo daleč, kmalu sem v drugo sedel k počitku, tokrat z okrepčilom. Ko sem zložil vse dobrote iz nahbrtnika, se mi je kar smejalo. Kruh, pršut, ovčji sir, rogljiček in banani. Z žepnim nožičem sem prerezal kruh, narezal sir na manjše rezine, prav tako fete pršuta, saj so bile prevelike. Potem sem dolgo časa ždel zgoraj sila zadovoljen sam s seboj in trenutkom, v katerem sem bil, jedel in pil, pa pil in jedel, vmes pa sem se nekajkrat presedel, da sem celostno užival v panorami. Kakšna razlika med vzponom danes in tistim pred štirimi leti; takrat za marsikateri vrh v okolici nisem poznal imena, danes sem na masikatere vrhe v okolici gledal kot na stare znance, saj sem jih že obiskal. Med res dolgim in nadvse prijetnim počitkom sem opazil, da se nad vrhovi zbirajo oblaki in se spomnil, da so vremenske napovedi med vrsticami omenjale tudi majhno, skoraj neznatno možnost popoldanskih ploh in neviht. V drobnem tisku, recimo. Zato sem sklenil, naj se početje "dolce far niente" počasi zaključi, čas bo za sestop.

Navzdol je šlo seveda lažje kot navzgor, previdnost kar se sledenja poti tiče pa ni bila nič manjša. Svet je tod res takšen, da mimogrede nadaljuješ v napačno smer, tudi sam sem nekaj malega bluzil sem ter tja po nepotrebnem. Po prečenju grape sem prišel na trave, tam sem se spomnil jutranjega srečanja, zato sem med nadaljnim sestopom pozorneje gledal pod noge. Tu nekje je postalo vroče, sonce je res pripekalo, zato sem komaj čakal gozd, kar sem v doglednem času tudi dočakal. V senci je bilo nekaj boljše, na prelazu še bolj, saj je tam prijetno pihljalo. Pri caseri je krasno počivališče, klopi in miza z nadstreškom, senca torej, tam sem nameraval malce počiti, a glej ga zlomka, prav tam je že počival en par. Ves dan tako sam, da sem povsem pozabil, da bi se znal najti še kdo. Samo pozdravili smo se, ni mi bilo do družbe in klepeta, zato nisem prisedel, čeravno s prostorom ni bilo težav. Raje sem na kratko počil nižje, blizu krav, ki so sedaj bile na paši. Po krajšem počitku je sledil še finale sestopa, kako uro je trajalo do doline, in krasen potep je bil pri koncu.

Zapeljal sem se do bližnje Cima Sappade, kjer sem si na terasi enega od lokalov privoščil pijačo. Užival sem ob pogledu na Meridiano da Sappada (Cima Dieci, Cima Undici in Cima Dodici, poimenovani davno tega z ozirom na to, ob kateri uri je bilo sonce nad katerim vrhom) in podoživel vzpon. Videti je bilo, da se je vreme v gorah dejansko precej poslabšalo. Bog ne daj, da te dobi nevihta v tistih robeh, sem pomislil.

Počasi sem popil do konca in se odpeljal domov. No, v Liariis nad Ovarom pravzaprav, domov se bom čez nekaj dni.

-> fotografije Piccolo Siera (Cima Undici)