Monte Floriz

Veliki srpan, sobota 6.8.2022

Včeraj sem se po uspešnem vzponu na Piccolo Siero veselil še ene zahtevnejše ture danes, a sem med srkanjem hladnega pivca v Cima Sappadi ugotovil, da delam krčmarja brez računa. Oziroma obratno. Namreč, med razgledovanjem na Meridiano da Sappada sem preveril vremenske napovedi, kaj bi brez pametnega telefona, kajneda, in žalostno ugotovil, da se bode vreme prihodnji dopoldan skujalo. Nekje do poldneva še suho, takrat enkrat prve plohe in nevihte, potem pa bolj ali manj deževno vse do nedeljskega jutra. Malce razočaran sem se vrnil v Liariis nad Ovarom, v počitniški dom torej, in med vožnjo tuhtal, kaj mi je storiti. Nič pametnega mi ni padlo na pamet, čeravno sem v tistih koncih skoraj doma. Česarkoli sem se domislil, je bilo predolgo, četudi bi s turo začel zgodaj, recimo ob šestih, pred poldnevom ne bi bil nazaj pri avtu. Zvečer sem se odpravil v bližnjo osterio Allo Zoncolan in si tam privoščil tagliatelle al ragù di cervo, joj, kako je teknilo, tudi birra rossa je imenitno sedla. Nisem in nisem se mogel domisliti, kam naj se dam jutri, torej danes. Brez posladka ni šlo, tiramisù in caffè macchiato sta bila prijetna pika na i okusni večerji, vrh vsega se mi je med sladkanjem končno utrnilo.

Jutro je bilo presenetljivo jasno, pomislek, ali se v napovedih morda niso zmotili, je bil kar na mestu. Kakorkoli že, prijetno utrujen po dveh kar napornih turah, si kaj daljšega in napornejšega po svoje tudi nisem želel. Če se zgodi, da bo vreme lepše kot obetajo, bosta Floriz in morda še Pic Chiadin, kamor sem se namenil, prav prijeten potep. Odpeljal sem se proti Collini in nekaj višje parkiral pod kočo Rifugio Tolazzi.

Po cesti in pešpoti sem se z zložnim korakom odpravil proti koči Rifugio Marinelli. Vreme je bilo še vedno jasno, le nad gorami se je že nabralo nekaj več kopastih oblakov. Kar hitro sem prišel do Malge Moraretto, kjer se lahko okusno je in kaj dobrega popije. Sam se tam nisem ustavil, nekaj prej sem s ceste zavil na pešpot in nadaljeval proti Marinelliju. Višje sem bil, bolj je pihalo, hočeš nočeš sem se moral obleči. Pešpot me je privedla nazaj na cesto, kmalu sem zagledal kočo. Nekaj pred njo sem spet zapustil cesto in nadaljeval proti Florizu. Za prvo vzpetino me je čakal krajši spust, zatem zadnja strmina in že sem stal na vrhu. Do sem se je precej pooblačilo, a se dežja še ni bilo bati, zato sem zgoraj malce posedel. Kot običajno sem se med razgledovanjem spomnil minulih potepov v teh koncih, seveda tudi ljudi, s katerimi sem bil na poti, kadar se nisem potepal sam ali s princesko. Čudoviti, dragoceni spomini. 

Sestop do koče je minil mimogrede, veter je pojenjal, skozi oblake je pokukalo nekaj sončnih žarkov. Vzel sem si čas in si na terasi privoščil kofe in Coca Colo, včasih pač paše tudi junk pijača, ne samo junk food. Uživam na terasi, gledajoč v smeri Malge Moraretto, da mi sonce ne bi sijalo naravnost v obraz. Premišljujem o tem in onem, kar nekje za hrbtom zamolklo zagrmi. Lenobno se obrnem, se ozrem proti Passo di Monte Croce Carnico in se skoraj zgrozim. Temni oblaki niso daleč, vreme se je v precej kratkem času močno poslabšalo. Popijem, poravnam račun in že sem na poti v dolino. Pri malgi je padlo prvih nekaj kapelj, mislil sem že, da me bo dež prehitel, a sem do avta zmogel v suhem. Presenetilo me je, da sem med sestopom srečal precej ljudi na poti navzgor, nekaj deset zagotovo, vse s kar velikimi nahrbtniki. Že res, da je Marinelli izhodišče za Coglians, najvišjega v Karnijcih, in turo nanj marsikdo opravi v dveh dnevih. Kot je tudi res, da so bili vremenski obeti tako za danes popoldan, kot tudi za prihodnji dan, precej neobetavni za take sorte turo.

Če je bilo zjutraj parkirišče pod Tolazzijem skoraj prazno, je bilo sedaj nabito polno. Hitro sem se preoblekel in preobul, kar nekaj voznikov je čakalo na prosto parkirno mesto, ter se odpeljal v dolino. Če je skozi Collino in Collineto samo rosilo, je v Forni Avoltriju že močno deževalo, tudi v Rigolatu, kjer sem moral z dežnikom iz avta do pizzerije. Pizza je sedla, pijača takisto, caffè macchiato je tako ali tako stalnica na mojih potepanjih.

Popoldan je minil v pospravljanju, prihodnji dan odpotujem domov, prijetnem klepetu s parom, lastnikoma Ville Genziana, kjer sem bival, večer pa ob rdečem pivu v bližnji ošteriji, kamor sem se rad odpravil, kadar sem bil lačen in žejen. Res fino, da sem se pomujal in tudi zadnji dan izkoristil za prijeten potep...