ponedeljek, 29. avgust 2022

Košutica

Veliki srpan, sobota 27.8.2022

Minuli konec tedna je tako naneslo, da mi nikamor ni zneslo. Ne peš, ne na biciklu. K sreči je bilo tudi vreme bolj tako tako, da si tega nisem kaj prida gnal k srcu. Vremenoslovci so obetali, da dlje kot do poldneva ne bo suho, temu primerno sem izbral potep. Že med tednom sem se odločil za Babo, zato sem pri Babi (drugo ime za Košutico je Ljubeljska Baba) tudi ostal, le da sem ju zamenjal. Nižjo sem danes, višjo pa bom enkrat prihodnjič.

Začel sem kmalu po šesti, predvsem zaradi vremenskih obetov, nekaj malega pa tudi zato, ker se ob tem času na Ljubelju še najde brezplačno parkirišče. Jutro je bilo jasno, nič ni kazalo na to, da naj bi bile prve padavine možne že čez uro ali dve, kot je ena od napovedi obetala.

Do koče na starem Ljubelju sem stopil hitreje, želel sem preveriti, kako sem s kondicijo po vikendu lenarjenja. Tri minute več kot pol ure sem potreboval, da sem zmogel do obeliska, za katerim sem moral malce navzdol. Zadovoljen, da mi gre še vedno fino fajn, sem po krajšem spustu udel pešpot in nadaljeval z vzponom. Tod sem že hodil, če me spomin ne vara samo enkrat, ni čudno, da se poti nisem spomnil. Druga stran, od Vrančka gor, mi je bolj domača. tam sem oziroma smo se pogosteje potepali.




Do kovinske lestve je bila pot zoprno blatna in drseča, trave in grmičevje mokro od nočnega deževja. Nad njo je pot postala lepše hodna, skozi oblake je pokukalo nekaj sončnih žarkov, vzpon je postal precej prijetnejši
. Kravic je bilo kar nekaj na paši, tista z največjim zvoncem okoli vratu je glasno zamukala, ko sem šel mimo, zato sem jo tudi sam prijazno pozdravil. Košutica se je sramežljivo skrivala v meglicah, nad Velikim vrhom in grebenom Košute pa so se že zbirali temni oblaki. Do razpotja, kjer je ena pot zavila proti planini Korošici, v to smer bom kasneje sestopil, ni bilo daleč, tam je smerokaz obetal še tričetrt ure vzpona. Malce sem se pomujal in čas oklestil za tretjino, recimo temu trening, in že sem stal pri skrinjici na vrhu. Pravzaprav predvrhu, do glavnega sem moral preko sitne škrbine, kar sem opravil brez nahrbtnika in palic, saj sem sestop načrtoval po smeri vzpona. Vsaj začetni del sestopa. Dol pa gor in še enkrat dol pa gor in že sem bil nazaj pri nahrbtniku. Krajši počitek je prijal, čeravno je bilo kar hladno in četudi sem bil prikrajšan za lepe razglede. Kot običajno sem se med počitkom spominjal tur tod blizu, na vrh, kjer sem počival, tako tistih peš, kot tistih s smučmi na Hajnževo sedlo. Kar precej se jih nabralo tekom let, davno tega.










Vreme se je dejansko slabšalo, če bi me med sestopom "opralo", se ne bi čudil. K sreči me ni. Urno sem sestopil do razpotja in tam zavil proti planini Korošica. Tod še nisem hodil, takisto ne po graničarski oziroma lovski poti, zatorej sestop tukaj, pa še "klobaso sem lepo zašpilil". Prav do koče na planini nisem šel, že prej sem zavil proti Ljubelju. Na bližnjem pašniku sem se spet srečal s kravami, ena se mi je prav zasmilila, trudeč se polizati zadnje kaplje vode v presušenem koritu. Če bi imel v plastenki vodo in ne izotonični napitek, bi ji z veseljem prepustil tistih nekaj požirkov. 





Pod pašnikom se mi je pot malce vlekla, a sem kar hitro zmogel do kolovoza, po katerem ni bilo daleč do glavne ceste. Še nekaj malega asfalta v breg in že sem bil pri avtu. Še preden sem odložil nahrbtnik, me je eden povprašal, ali se nameravam odpeljati domov. Ni bil edini, ki je čakal na prosto parkirno mesto. Kar v gojzarjih sem prestavil avto, da mu ni bilo potrebno čakati in sem se lahko v miru preoblekel in preobul. Preden sem sedel za volan, sem se še zadnjič ozrl po okoliških vrheh. Kar prav sem storil, da sem zgodaj stopil na pot, saj temni oblaki niso obetali nič dobrega. 





V Tržiču sem se ustavil še po nakupih, potem pa do doma premišljeval o prihodnjih potepih. Nekaj želja je, ki imajo zaradi korone še daljšo brado, kot so jo imeli pred tem. In kar nekaj novih, ki so se porodile med zadnjimi potepi. Tudi Baba seveda, na današnji sploh ni bilo slabo, zato ne dvomim, da mi tudi na naslednji ne bo hudega.

Ni komentarjev:

Objavite komentar