Krnička gora iz Belske Kočne

Veliki srpan, sreda 10.8.2022

Če so se mi Vrbanove špice dobesedno utrnile, ko sem pred časom razmišljal, kam naj se odpravim na potep, je bila Krnička gora z izhodiščem v Belski Kočni že dolgo na sporedu. Turo smo davno tega že opravili, če me spomin ne vara, smo vrh dosegli šele v drugem poskusu. V spominu mi je ostal zavarovan skok na začetku vzpona, še na markirani stezi, neskončna melišča v krnici pod Krničko in Mrzlo goro in skrotast žleb, ki vodi proti vrhu. Prvi poskus je bil po mojem spominu neuspešen, saj smo neoznačeno stezico, ki pelje v krnico pod goro, iskali previsoko, nad lovsko kočo Offner-Hütte. Kakorkoli že, kot običajno sem prebral nekaj opisov, si ogledal nekaj fotografij, vse na spletu seveda, potem pa pobrskal še po spominu, da sem izluščil kar se je izluščiti dalo od tisto nekaj malega, kar sem si zapomnil s prvega vzpona na vrh.

Cesta od zapornice do odcepa pešpoti je bila hitro pri kraju, tudi vzpon do zavarovanega skoka se mi je zdel kratek. Verjetno sem bil poln pričakovanj, saj sem se ture res veselil, prav tako sem komaj čakal, da zapustim markacije. Nad skokom sem kmalu prišel do izvira, na nekaterih zemljevidih je označen kot Offner quelle, malce naprej in malenkost višje pa sem ugledal možica, ki je označeval odcep nemarkirane stezice. Par korakov je bilo dovolj, da sem se "odklopil" in pustolovščina se je pričela.

Najprej nekaj časa naravnost gor, zatem v blagem vzponu prečenje v levo, za robom desno, še malce gor in že sem bil na začetku krnice. Melišča, ki so mi ostala v spominu od prvega vzpona, so bila videti še večja, bolj prostrana, kot sem se jih spominjal, vedel sem, da se bom moral krepko pomujati, da bom zmogel do grape, po kateri bom nadaljeval proti vrhu. S skrotastim svetom sem opravil dokaj zlahka, po travah in skalah med ruševjem je bil vzpon udoben, potem pa sem se držal skrajno desno, tik pod ostenjem, saj se je tam grušč najmanj mlel pod nogami. Včasih korak gor in dva nazaj, včasih obratno, vmes nekaj malega trdnejše podlage, počasi, korak za korakom, sem zmogel pod vršno pobočje Krničke gore, in tam prečil do grape, mislim da tretje po vrsti. Da je prava sem vedel po tem, ker je na večji skali nekaj nad začetkom grape obledel rdeč krog, nekakšna markacija, ki se potem najde še sem ter tja na poti proti vrhu. Na vstopu sem pričakoval tudi možica, a ga nisem "našel", tudi višje proti vrhu je bilo z njimi bolj tako-tako, če že kakšen, največ dva do trije kamni vrh drug drugega.

Pospravil sem palice, se odžejal, in pričel s poplezavanjem. Poplezavanjem zato, ker je bila pomoč rok sem ter tja še kako dobrodošla, vmes pa je bilo tudi kar nekaj hoje, tam bi šlo prav lepo s palicami. Kjer je bila razvidna stezica sem se držal nje, kjer jo je bilo težje slediti, sem oprezal za možici in rdečimi pikami, nekaj malega pa sem šel tudi "po posluhu", vedno v pravo smer, vseskozi vzpenjajoč se desno gor. Ne enkrat sem pomislil na prvi vzpon tod, davno tega, in na to, da mi je pot od začetka grape do vrha popolnoma ušla iz spomina. Spominjal sem se, da grapa  vodi naravnost proti grebenu in da je od tam samo še nekaj malega grebena desno na vrh. Dejansko pa je vršno pobočje prostrano, prečenju v desno zlepa ni bilo konec. Med vzponom me je pot privedla do nekakšne podrtije, kup velikih rdečih skal je bil ob in na poti, da je tam velika votlina sem vedel iz opisov in fotografij, s prvega vzpona se je ne spomnim. Odločil sem se, da si votlino pobližje ogledam med sestopom, in nadaljeval proti vrhu. Od grape naprej je bil teren precej razbit, nepregleden, pozoren sem bil na ključne točke, da med sestopom ne bi imel težav. Kar hitro sem prišel do škrbine, od koder sem pokukal na našo stran, od tam do vrha pa tudi ni bilo daleč. V desno in pod njim naokoli, še par korakov navzgor in že sem bil pri križu. "Kar naporno," sem razmišljal, kar se prvega vzpona tiče, mi glede vršnega dela v spominu ni ostalo popolnoma nič.

Kakorkoli že, zadovoljno sem sedel k počitku, med katerim sem si privezal dušo in se razgledal. Premišljeval sem o še nekaj turah v Kamniško Savinjskih Alpah, katere redko obiščem, in o tem, da bi se bilo vredno jeseni potruditi in si izpolniti še kakšno željo v tem pogorju.

Sestop mi je šel kar dobro izpod nog, stezico oziroma tisto, za kar sem menil, da je stezica, sem lepo sledil, hitro sem bil pri votlini. Naj sem se na vrhu še tako trudil, se je nisem spomnil s prvega potepa. Votlina je velika, res prostorna, imeniten naravni bivak, če te ujame huda ura na gori. Po ogledu votline sem nadaljeval s sestopom in koj na začetku naredil napako.

Prehitro sem zavil desno, se malce pomatral preko rušja in prišel na ozko stečino nad prepadno gladko skalo. "Ti šment, tule ziher nisi hodil," sem se opomnil, šel nekaj malega nazaj in pod votlino hitro udel pravo pot. Do melišč ni bilo daleč, nazaj grede sem lažje opravil z njimi, a sem se vseeno moral potruditi, ko pa sem nižje pod njimi zavil za rob in višje zgoraj zagledal Savinjsko sedlo, sem vedel, da je najlepše pri kraju. Kmalu sem bil na markirani stezi, studenec ni bil daleč, tam sem imel še zadnji počitek. Ovežitev mi je dobro dela, nadaljni sestop je minil dokaj hitro.

Do ceste vročine ni bilo čutiti, od tam do parkirišča pa je pošteno grelo.

-> fotografije Krnička gora iz Belske Kočne