Lep čas se nismo videli, nekaj časa zaprti vsak v svojo občino, potem regijo, takisto vsak svojo, zatem in med valovi pa se je našlo to in ono, da smo se samo po telefonu, v živo pač ne.
Iz Kranjske gore, kjer se poleg policijske postaje začuda še najde brezplačen parkirni prostor, smo odbrzeli v Rezijo. V Spodnjem Pobiču nas je smerokaz preusmeril na makadamsko obvoznico, saj je glavna cesta zaradi nedavnega požara zaprta. V Ravanci je bilo nekaj pakirišč zaprtih, postavljeno je bilo več stojnic, zna biti, da zaradi praznika Marijinega vnebovzétja dva dneva kasneje. Za cerkvijo sem našel zadnje parkirno mesto, mimogrede smo bili pripravljeni na potep. Po božji poti mimo kapelic, vsak zaselek v Reziji ima svojo, smo se povzpeli nad božjo njivo, kot Rezijani pravijo pokopališču, in v gozdu udeli pot proti vrhu. Čeravno nismo hiteli, smo kaj kmalu sedli k počitku poleg znamenja vrh hriba, med katerim smo se razgledovali proti kaninskim goram in Muzcem, če smo stopili vkraj, tudi proti Kucerju. Med sestopom smo si ogledali planino Goslo, dve lični hišici sta tam, krasen kotiček, kot za Janka in Metko, tudi kak Kosobrin, Bedanc ali Pehta se ga ne bi branila, da o zverinicah iz Rezije ne govorimo. Po turi smo se ustavili v dolini in v Na Bili nekaj prigriznili in popili, nedolgo zatem pa v Kranjski Gori vzeli slovo do naslednjič, za katerega upamo, da se bo zgodil kmalu.
.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar