Pred dobrimi štirimi leti sem ga opazoval z Monte Navagiusta, leto kasneje z vrha Monte Peralbe. Krasen greben na avstrijsko italijanski meji, v katerem so trije samostojni vrhovi: Monte Fleons, Edigon in Creta Verde. Poti nanje bi bile za princesko prezahtevne, čeravno sva skupaj ušpičila hudiča in pol, zato sem jih shranil v mojo zakladnico idej in želja, ki jo imenujem "nekoč".
Vremenske napovedi so obetale dokaj jasen dopoldan, okoli poldneva naj bi megle in oblaki zakrili vršace in grebene, padavin pa naj ne bi bilo vse do poznega večera, če sploh kaj. Bo, kar bo, sem si mislil, in sorazmerno zgodaj odpotoval zdoma. Sorazmerno zato, ker sem pot pod noge vzel četrt pred osmo, če bi jo uro prej, bi imel sonce vse do vrha.
Na parkirišču pri kamnolomu marmorja je bilo parkirišče skoraj polno, tudi ljudi, ki so se odpravljali na pot, je bilo precej. Sam tolikšne gneče na izhodišču pod karnijskimi vršaci ne pomnim. S preobuvanjem nisem hitel, saj sem želel, da se množica porazgubi. Začel sem počasi, lenobno, spominjajoč se minulih tur v teh koncih. Kar nekaj jih je bilo, vse s princesko, in še kar nekaj jih imam za bregom, tudi take s turnimi smučmi.
Zamišljeno sem jo drobil navkreber, kar zaslišim glasno govorjenje. Za ovinkom zagledam večjo skupino mladenk in mladeničev, nekaj njih na gorskih kolesih, tudi dve igrivi pasji duši. Prijazno se pozdravimo, počoham enega kosmatinca, in nekaj ovinkov višje sem spet sam. Po strmem tlakovanem kolovozu nadaljujem navkreber in vrh klanca dohitim trojico, s katero smo se pozdravili že na parkirišču. Še enkrat bon di, potem pa kam sem namenjen. Izvem, da smo samo mi štirje namenjeni na Fleons, ostali gredo drugam. Fino, sem si mislil, in počasi nadaljeval svojo pot.
Blizu spodnje planine, kjer je Casera Fleons di Sotto, zaslišim glasno blejanje in zamolkel lajež ovčarskih psov, ne traja dolgo in že stojim med ogromno čredo ovac. Dejansko toliko ovc na kupu nisem videl že lep čas. Nekaj višje sem pred seboj zagledal majhnega backa, ki je komaj znal samostojno stati. Glasno je blejal, da je priklical mamico, čim je pritekla do njega, je začel sesati. Lakota je huda reč. Z ovcami in fotografiranjem sem se kar zamudil, tako da me je trojica dohitela in smo nekaj časa skupaj nadaljevali, potem pa je starejši par zaostal, mlajša gospa pa je držala moj korak. Mimo zgornje planine Fleons sva prišla na sedlo Giogo Veranis, kjer sem pokukal v Avstrijo, koča Hochweißsteinhaus je bila videti na dosegu roke. Do kipa "dobre pastirice" ni bilo daleč, tam je pot zavila na avstrijska pobočja. Doma, ko sem se pripravljal na turo, sem po fotografijah sodil, da gre za "dobrega pastirja", na kraju samem pa ugotovil, da je "ženske postave". Kakorkoli že, lepo obeležje, nekakšna zahvala vsem pridnim in vestnim pastiricam in pastirjem...
" IO SONO IL BUON PASTORE. IO DO LA VITA PER IL MIO GREGGE."
(Jaz sem dobri pastir. Življenje dam za svojo čredo)
Nadaljeval sem sam, gospa je sedla k počitku in dejala, da mora počakati ona dva za njo. Na sedlu je smerokaz obetal še dve uri vzpona, vedel sem, da je greben dolg in da gre vseskozi po malem gor in dol, a sem vseeno menil, da bom z njim opravil hitreje. Steza me je povedla na avstrijsko stran, kjer so me pričakale mokre trave in strm, dokaj izpostavljen teren. Kmalu sem zavil nazaj na laško stran, tod sem imel še nekaj sonca, a so bile trave enako mokre in drsne. S previdnim korakom sem nadaljeval do grebena, kjer je bilo z mokroto konec, tudi spolzke trave so bile mimo. Nadaljevanje do vrha je bilo eno samo veselje. Malo po avstrijski strani, malo po laški, izmenjajoče se hoja in poplezavanje, tudi prek precej izpostavljenih in strmih pobočij. Mestoma je pot zavarovana, večinoma na bolj izpostavljenih delih in kjer je kak strmejši skok, nikjer pa svet ni takšen, da bi bila potrebna uporaba samovarovalnega kompleta, če le imaš nekaj malega izkušenj s podobnimi turami. Po kdo bi vedel koliko gor in dolih sem končno le prišel do križa in pod njim sedel k počitku. Vreme se je na poti od sedla gor poslabšalo, zato z vrha nisem imel kaj prida razgledov.
Tako fletno je bilo zgoraj, da sem skoraj samega sebe objel in si rekel "to mi deli", dejansko se mi je kar smejalo od vsesplošnega ugodja. Ždel sem zgoraj in se spominjal, okolico tolikanj dobro poznam, da sem tudi brez razgledov vedel, v kateri smeri je kaj.
Čeravno nobena napoved ni obetala padavin pred poznim večerom in četudi mi je meditativno razpoloženje vrh gore sila prijalo, sem se hočeš nočeš moral odpraviti nazaj dol. "Hribovci smo kot letala, vsi pridemo nazaj dol, tako ali drugače" sem nekoč slišal nekega moža na eni precej zahtevni turi. No ja, predvsem tisto "tako ali drugače" mi je ostalo v spominu. Pod vrhom sem srečal gospo, s katero sva šla do sedla, tudi ona je dejala, da ga ni in ni bilo konec. Grebena seveda. Nekaj nižje srečam še starejši par, gospe, ki se je mučila s palicami v rokah predlagam, da palice pusti ob poti, češ, do vrha so jeklenice, palice so ji bile verjetno že do tod odveč. Z veseljem mi je prisluhnila. S skalo sem hitro opravil, trave so se v tem času posušile in dol grede je šlo precej bolj na izi kot gor. Nad Giogo Veranis sem pri pastirju še malce posedel, potem pa nadaljeval v dolino. Okoliške gore in grebeni so bili pokriti s sivimi oblaki, človek bi pomislil, da bo vsak čas pričelo deževati.
Če sem zjutraj blizu spodnje planine slišal glasno blejanje in lajež, je bilo sedaj tam vse tiho. Sestopam in se razgledujem, kar nekaj nižje zagledam "pobeljene" travnike, izgledalo je, kot bi jih pobelil sneg. Na desetine, če ne sto in več ovc leži na travi in počiva. Moram mimo, ni druge, kolovoz pelje ob pašniku, pazim, da ne ropotam s palicami in ne štorkljam z gojzarji. Ob ograji se ustavim in naredim par posnetkov, nekaj trenutkov opazujem ovce pri počitku. Ena lenobno dvigne glavo in zableja, zatem druga vstane in se počasi odpravi proti meni. Nekam drugačna se mi zdi in ko pogledam bolje, ugotovim, da gre za velikega ovčarskega psa. Še preden dojamem, da je res pes, že zamolko zalaja, da odmeva od gora. Počasi gre proti meni, kot da bi se zavedal, da mu ne morem uiti. Razmišljam kaj naj storim, kar opazim, da je med menoj in psom dvojna ograja. Navadna žičnata, katero bi po mojem zlahka preskočil, in električni pastir, ki naj bi me obvaroval pred neljubim srečanjem. Ljubkovalno sem prigovarjal psu, da je dober in lep, da imam rad pse, da mu nič nočem, po laško seveda, on pa nič. Glasno bevskajoč me je spremljal do konca ograje, šele ko sem zapustil njegov teritorij je utihnil.
Do kamnoloma se mi je pot malce vlekla, tlakovani klanec mi je bil enako odveč kot po sestopu z Navagiusta pred leti.
Pri avtu sem se v stilu počasnega posnetka preoblekel in preobul, na hitro podoživel doživeto in že sem bil na poti domov. Srečen in zadovoljen, res sem bil potreben karnijske doze. Do prihodnjič, kot vedno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar