Že dolgo ne tako lagodne ture. Z gondolo visoko pod vrh Lagazuoi-a Piccolo, potem nekaj malega peš do vrha in to je to, kar se vzpona tiče. Gondola vozi do 2.10. na vsakih petnajst minut. Sam sem se peljal z drugo, torej zgodaj, temu primerno sem bil zgoraj precej sam. V miru sem poiskal že obiskane vrhove, kar je bilo vidnih seveda, nekaj načrtovanih za prihodnje poletje, seveda ni izostalo tudi nekaj turno smučarskih želja.
Sledil je sestop po ferrati Kaiserjäger, ki je dovolj nezahtevna, da je šlo ves čas s palicami v rokah, nekaj malega z obema v eni. Nad mostičkom sem naletel na precejšnjo gnečo, po besedah tam čakajočih naj bi šlo za šestedeset dijakinj in dijakov v okviru nekakšnega šolskega izleta. Mislim, da so imeli dva gorska vodnika in nekaj učiteljev, njihov vzpon je potekal sila počasi.
Skupina, katero sem dohitel, mi je dejala, da na nadaljevanje sestopa čakajo že štirideset minut. Počakali smo na še zadnjih nekaj dijakinj in dijakov ter njihovo vodstvo, potem pa dobesedno stekli navzdol. Med čakanjem sem opazoval eno od deklet, prav zasmilila se mi je, tako stežka ji je šlo navzgor. Pripeta na jeklenico, obrnjena v steno, morda jo je bilo strah globine, ki je na tistem mestu skoraj ni bilo, je stopicljala ped za pedjo po široki polici, dodatno varovana z vrvjo vodnika, ki ji je tudi prepenjal varovala. Vsa zavarovana mesta in mostiček smo, kot sem že napisal, pretekli. Spodaj, na izstopu, je bila še ena precej velika skupina, bog ne daj, da bi čakali še nanje. Na melišču smo se porazgubili in do ruševin sem prišel sam, tam sem malce posedel, višje ni bilo ne potrebe, ne možnosti.
.jpg)
Do avta ni bilo več daleč, ravno prav, da sem malce razmislil o turah, ki mikajo še pred zimo. Furlanski Dolomiti me že lep čas niso videli, tudi doma bi rad ponovil nekaj lepih tur, opravljenih davno tega. Potem pa, upam vsaj, zima in sneg. Veliko snega, vsaj v gorah. In temu primerno precej turne smuke, s kako grapo ali dvema in kakšnim zahtevnejšim pristopom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar