Velika glava, Veliki Konj in Zadnjiški Ozebnik

Kimavec, nedelja 11.9.2022

Davno tega sva se menila o tej turi, torej že mora biti nekaj posebnega, da se nanjo ni pozabilo. Korona sem, korona tja, občine in regije, kdo bi pomnil koliko valov, na koncu pa še jaz. Naj razume, kdor more, še sam zase nisem prepričan, če sploh... 

Začelo se je podobno, kot se je davno tega končalo. Nekje sva se dobila in se zapeljala do izhodišča. Tokrat v Zajnco, do Kopiščarjeve domačije, kjer sva določila začetek in konec potepa. Med pripravo na turo sva srebala kofe in dobila nekaj koristnih napotkov glede nameravanega potepa. Vreme je obetalo, kar je bilo kar prav, saj naju je čakala dolga in naporna pot. Do informacijskega središča TNP sva ubrala bližnjico prek Krajcarce mimo apnenice, tam pa po kolovozu nadaljevala navkreber do prvega ovinka, kjer sva stopila na tematsko pot Gmajna.

Po njej ni bilo daleč do tolmunov potoka Trebišnica, onkraj katerega sva kmalu stopila na markirano stezo, ki vodi na Prehodavce. Po njej sva hitro zmogla do opuščene mulatjere, ki naju je pripeljala na planino Trebiščina. Stan je že dodobra podrt, a še lahko nudi zasilno streho nad glavo, če bi te dobil dež. Vidi se, da tod že lep čas ne pasejo več, saj je planina zaraščena, zato sva nad njo nekaj malega nadaljevala za nosom, preden sva spet udela pot. Do vojašnic ni bilo daleč, kar nekaj "kasarn" oziroma njih ostankov še stoji. Kaj vse bi lahko povedali zidovi, če bi znali govoriti... Nekaj višje sva prišla do nekakšnega sedelca pod Veliko glavo, tam sva si privoščila krajši počitek.

Nadaljevanje na Veliko glavo in sestop z nje v smeri Velikega Konja sta potekala po ruševju, ki je bilo zame pogosto neprehodno, čeravno sem jaz zmogel njega in ne on mene, dočim se prjateljici "zelenje" ni zdelo tako strašno gosto in je z njim imela precej manj opravka, kot sem ga imel sam. Kdor se matra, se zmatra, tudi sam sem se do neke mere, a je bilo zatem nadaljevanje do vrha Velikega Konja precej manj zaraščeno in zato vzpon nanj lagodnejši. Vreme se je tekom potepa skujalo, oblačnost se je zgostila, vse je kazalo na dež. In res je kmalu padlo nekaj kapelj, a si tega nisem kaj prida gnal k srcu, saj so si bile vsaj tri napovedi edine, da neviht ne bo, dežja pa kvečjemu nekaj malega. Vseeno sva sedla pod eno redkih drevesc ob poti in nekaj minut vedrila, preden sva nadaljevala na bližnji Ozebnik.

Tam sem prepričan v svoj prav pokazal na Veliki Vršovec, rekoč da ni ne daleč, ne zaraščen, torej bo šlo. Do tiste skalnate kote, za katero sem menil, da je Veliki Vršovec, sva morala malo po skrotju in malo skozi rušje, tam pa... Joj, kako sem bil razočaran, ko je navigacija pokazala, da nisva še niti na pol poti nanj. Nekajkrat sem že bil na Ozebniku, tudi s smučmi, in vedno sem bil prepričan, da je Vršovec tole tu. Prijateljica je z rušjem poraščene skalnate "vzpetinice", za katere sem menil da so Vršovec, poimenovala "Nad Kopiščarji glave", kar se mi zdi imenitno, sploh zato, ker tiste kote na nobenem zemljevidu nimajo imena. Če jih gledaš z Ozebnika, so bolj vrhu podobne, kot Veliki Vršovec precej nižje. Pravi Veliki Vršovec je obdan s plantažami rušja, z mojega vidika precej neprehodnimi, zato sva si bila edina, da ideja o obisku na turnih smučeh ni od muh. Le precej snega mora zapasti, da pokrije vse zelenje. Torej bo, ko bo, če bo.

Nazaj do grebena med Ozebnikom in Konjem je šlo še zadnjič navzgor, tam sva zaradi tretjega rosenja še zadnjič počila oziroma vedrila, vmes doživela mavrico pod Triglavom, zatem pa je šlo samo še navzdol.

Do sedla Čez dol ni bilo daleč, prav blizu pa tudi ne, od tam do zatrepa Zajnce enako. Že precej spodaj, nekaj nad studencem, sva zavila levo v gozd, tam sem hodil s Kopiščarjem davno tega. Ker nisem bil pozoren na pot oziroma tisto, kar se od nje še da slediti, sva nadaljevala navzdol namesto še nekaj časa v levo, zato sva spodaj še malce bluzila po melišču in gozdu, tudi ob prvi in drugi strugi, preden sva stopila na cesto. Po njej sva nadaljevala do "Borisa", tam pa udela bližnjico do Pinje, kar je bila imenitna pika na i prijetnemu potepu.

Do Justi in Vinka ni bilo daleč in po enajstih urah potepanja sva zadovoljno sedla za mizo in si pustila postreči s kofetom in odličnim zavitkom. Z izjemo neprehodno prehodnega rušja na Veliki glavi in Velikega Vršovca, ki to ni bil, mi je bil potep v veliko zadovoljstvo, skoraj zagotovo nič manj prijateljici. 

Ko si že misliš, da določene konce dokaj dobro poznaš, spoznaš, da je še ogromno neodkritega in da zagotovo ne boš nikoli spoznal vsega. Še dobro, da je tako, če ne bi bilo, bi sčasoma postalo dolgočasno...

-> fotografije Velika glava, Veliki Konj in Zadnjiški Ozebnik