Po dveh sorazmerno dolgih potepih sem bil temu primerno utrujen, zato sem si želel nekaj krajšega. Še bolj kot to pa sem potreboval bujenje brez budilke, saj mi greni živce iz dneva v dan, da kolikor toliko točno prihajam v službo, in me nekaj manj nervira, ko me prebuja pred takšnimi ali drugačnimi potepi. Vsaj med počitnicami naj mi da kak dan mir, sem sklenil na predvečer, ko se mi še sanjalo ni, kaj me čaka prihodnji dan.
Jutro se je pričel po pričakovanijih, zbudil sem se z dnevom in še pod odejo premišljeval, v katero smer naj se odpravim. Potem je potrkalo na vrata...
Hitro sem pripravil vse potrebno in se v imenitni družbi odpravil na Sas de Stria. Njej že znano, meni ne, obema je prijalo nekaj ležernega. Do Ju de Valparola ni bilo daleč, tam skoraj prazno parkirišče v primerjavi s poletjem.
Sonček je prijetno grel, čeravno je bilo kar sveže, kot se za prelaz spodobi, je bilo tudi nekaj vetra. Kmalu sva zapustila markacije in za nosom nadaljevala v smeri vrha. No, sam sem pravzaprav nadaljeval za njo, kod hodiva, se nisem kaj dosti menil. Še ne povsem zbujen sem nekako sanjavo drobil po poti in ob njej. Vsake toliko kak posnetek, malce razgledovanja, vmes pa kramljanje o tem in onem. Še največ o gorah, bližnjih in malce manj bližnjih, sam sem tod še precej zelen, dočim je ona prehodila že hudiča in pol. Informacije o poteh in okoliških gorah so bile zelo dobrodošle, s tistim, kar sem prehodil konec julija, sem si ustvaril precej dober pregled nad okolico, kar se mi je obrestovalo tudi prihodnji dan na gori nasproti današnje. Na sončku je bilo toplo, v senci je zeblo, skala je bila mrzla in kjer se je moralo po lojtrci navzgor, se mi je brez rokavic skoraj zanohtalo. Hoja po rovih je bila zanimiva, hočeš nočeš sem pomislil tudi na naše Posočje in karnijske vršace ob meji z Avstrijo, na tragedijo in trpljenje dobrih sto let nazaj. Se zgodovina res ponavlja in če se, le kaj za hudiča nas še čaka?
Pod vrhom sva morala še malce poplezati, sva pač hodila "po svoje", na vrh pa sva prišla z navezo, ki je gor priplezala po drugi strani, opravili so z eno od klasičnih alpinističnih smeri. Izkoristil sem priložnost in jih povprašal po imenu gore v daljavi, kateri nisva znala določiti imena. Sas de Putia se imenuje, so povedali, vršni del je kratka in nezahtevna ferrata. Kdo ve, morda nekoč...
Sestop ni potekal premočrtno po markirani poti, malce sva morala po svoje, stopila sva v kar nekaj rovov, preden sva se vrnila do avta. Fin potep je bil, razgiban, informativen in predvsem v dobri družbi.
Popoldan sem spet kuhal, zvečer pa kot običajno razmišljal o prihodnjem dnevu. Tokrat sem dobro vedel, kod me bo vodila pot, takisto, da bo vse skupaj zelo na izi , nenazadnje zjutraj spet ne bom potreboval budilke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar