Sas dla Crusc

Kimavec, ponedeljek 19.9.2022

Poleti je bilo v Dolomitih tako lepo, da sem že po dveh turah pričel razmišljati o prihodnjih obiskih, čeravno se je prvi šele dobro začel. Gnečo konec julija sem vzel v zakup, sem pa izbral takšne ture, da nas je bilo na gori in poteh nanjo bore malo. V drugi polovici septembra, zadnjih nekaj dni poletja in prvih par jeseni, se je nekaj manj dela v službi imenitno ujelo s krasnimi vremenskimi obeti in spet sem se odpravil v tiste konce. Poti skozi Sappado in Forni di Sopra že poznam, zato sem se odločil za pot po avtocesti mimo Gorice in brcnil v temo. Tudi tam potekajo dela na avtocesti, ne samo pri nas, dobri dve uri več je trajala pot, kot sem načrtoval. Kmalu zatem, ko sem zapustil avtocesto, sem v daljavi zagledal zasnežene vršace. Sneg ni bil presenečenje, že dan prej sem prek spletnih kamer videl, da bom zadnjih nekaj poletnih tur opravil v zimskih razmerah. No, skoraj zimskih, opreme kot sta cepin in dereze seveda nisem potreboval, mrzlo pa je bilo podobno kot pozimi.

V La Ili me je pričakal krasen apartma, še prijetnejši kot poleti, tudi bolje opremljen. Avto sem sicer imel pred vhodom, namesto v garaži, sem pa zato vse opravke zmogel peš, kar zaleže še bolj. Po krajšem počitku sem se začel odločati, kam naj se odpravim prihodnji dan, torej danes. Do večera sem izbor zožal na dve turi, odločitev pa je padla zjutraj pri zajtrku. Da sem se odpravil sem in ne drugam, je zagotovo nekaj pripomoglo to, da sem se visoko pod goro zapeljal s sedežnico in gondolo, do neke mere pa tudi nezahtevnost ture, saj iz doline nisem mogel vedeti, kakšne so snežne razmere na gori. 

Zjutraj sem poležal, saj naprave prično obratovati šele ob pol deveti, do Badie pa sem imel samo nekaj minut vožnje. Jutro je bilo jasno in mrzlo, stekla na avtu pomrznjena, vrh vsega je že v dolini malce pihalo. S sedežnico in gondolo, vajen sem obratno, recimo naš in italijanski Kanin, sem se zapeljal do cerkvice La Crusc. Malce sem se razgledal, potem pa stopil v breg, čeravno sem še nekaj časa hodil skoraj po ravnem. Bilo je hladno in vetrovno, že pri cerkvi sem se topleje oblekel in si nadel kapo in rokavice, slednje celo pozimi redko nosim, kaj šele konec poletja. 

Prečenje pod mogočnim ostenjem je bilo čudovito, stezica sem ter tja malce podrta, tam sem moral po grušču gor pa dol, nekajkrat tako, kar hitro sem prišel do prvega zavarovanega dela. Z njim nisem imel dosti opravka, eno poličko višje sem nadaljeval s prečenjem proti sedelcu Ju dla Crusc. Po ravnem, pa malce dol in nekaj več gor, lep čas tako, da sem prišel do zadnjega zavarovanega dela, vrh katerega sem v daljavi zagledal moj vrh, pod njim krasno planoto, desno zgoraj pa sta me je pozdravljala stara znanca Piz de Lavarela in Lavarela de Fora. Tu je posijalo tudi sončece, a kaj več kot za še prijetnejše razpoloženje ni moglo poskrbeti. Mraz in veter sta bila pač močnejša. Vrh se mi ni zdel prav blizu, da bom do tja potreboval uro hoje, kot je obetal smerokaz, pa tudi nisem povsem verjel.

Pogled nazaj in naprej je razodel, da nas je na poti kar nekaj, prav tako, da smo precej vsaksebi, torej prej kot na vrhu gneče ne bo. Če sem imel do sedelca samo tu pa tam nekaj snega in ledu na poti, ga je bilo od tam do vrha nekaj več, skoraj bi lahko dejal, da je bila snežna odeja zvezna. Bolj kot poprh, včasih tudi za prst ali dva na debelo, dovolj, da si moral popaziti na korak na mokrih skalah. Bližje vrhu sem bil, manj je pihalo, pri križu je bilo že precej prijetno.

Precej, a ne dovolj, da bi tam tudi posedel, to sem storil nekaj nižje, nazaj grede. Našel sem zavetrn kotiček z razgledom na okoliške gore, se nastavil soncu in si privoščil malico. Kar potruditi sem se moral, da sem pozobal, kar sem prinesel s seboj, saj je bil zajtrk izdaten in lakote nisem čutil. Na trenutke je bilo tako prijetno toplo, da bi se najraje kot maček zvil v klobčič in zadremal. Kdo ve, kaj bi bilo, če bi počival na toplih suhih travah in ne na hladni, ob strani zasneženi skali. Po počitku sem moral malce potelovaditi, zasedel sem se in ko sem vstal, sem bil ves trd, potem pa sem vzel palice v roke in nadaljeval s sestopom.

Pod do cerkve, ki sem jo gor grede do sedelca Ju dla Crusc opravil brez palic, je tolikanj nezahtevna, da je šlo nazaj ves čas s palicami, gor grede pač nisem vedel, kaj me čaka za robom. Pri cerkvi in še bolj pred gostiščem je bilo veliko ljudi, glede na delovni dan in konec septembra sem jih pričakoval precej manj, a bi o gneči težko govoril. Vsaj ne o takšni, kakršna se najde tod sredi poletja. Malce sem se sprehodil naokoli, na kratko posedel v cerkvi in tam prižgal svečko, kar v gorah pogosto storim, se vmes malce spominjal in malce načrtoval, potem pa je prišel čas za gondolo in sedežnico in...

...no, in za kosilo, še prej pa sem moral v trgovino po jestvine. Prvi dan sem se zadovoljil s pašto s tuno in ogromno skledo solate, tudi pšenično pivce je sedlo, za naprej pa imam tako glede gorniških potepov, kot glede prehranjevanja, konkretnejše načrte. O tem pa potem...

-> fotografije Sas dla Crusc