nedelja, 10. februar 2013

Sankanje - Ljubelj


Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen . . .

( Ivan Minatti )
  
Res je.
In trave in reko in drevo ali kamen imam rad. Najraje nekje v gorah.
Če je tako, kot je sedaj, jih imam še raje. V snegu in mrazu.


Praznični petek sva s princesko preživela praznično.

Sobota kaj drugega kot sobota ne more biti.

Danes, v nedeljo, pa . . .  eh, ni da bi pravil.

Takemu povabilu se pač ne moreš odreči. Sankanje.
Pridem pote, peljem in ti posodim sani . . .
Nisem dolgo premišljeval in ni mi bilo potrebno dvakrat reči.


V najmlajših letih se nisem prav veliko sankal.
Kasneje, v manj mladih, pa se sploh nisem. 
Smuka, sprva dolgo alpska in kasneje, tudi že dolgo, turna, je bila pač tisto, kar mi je bilo pozimi najljubše. Od mnogih ljubih mi dejavnosti najljubše.


Včasih je nahrbtnik pripravljen zvečer in včasih tlačim vanj vse potrebno zjutraj. Po navadi precej zgodaj zjutraj.  Danes pa kar nisem vedel kaj in kako. Le kaj za vraga potrebujem za sankanje ?!
No, vzel sem, kar se mi je zdelo za vzeti in koncem sankanja ugotovil, da ni bilo ničesar preveč in ničesar premalo.

Pot pod noge sva vzela pred tunelom in takrat ni bilo še nobene gneče. Iz ust se nama je kadilo in pod nogami prijetno škripalo. Zima z velikim Z.


Čeravno sva jo kar hitro ubirala navkreber, sva vmes veselo kramljala in si okoliške gore ogledovala. Tudi fotografiranje ni izostalo – jaz sem se še posebej potrudil, kajti kdo ve, kdaj če še kdaj, mi bode zopet sankanje usojeno.

Na prelazu sva pokukala k severnim sosedom, pa k nam dol, pa k njim dol, pa naokoli gor, nekaj z očesom in nekaj s fotoaparatom, potem pa sta naju mraz in vetrc pregnala na toplo v kočo. 
Malce sva se odžejala in okrepčala, nato pa so v kočo prisopihali tudi ostali, s katerimi smo bili zmenjeni, da se dobimo.



Rahle koprene, ki so zjutraj prekrivale nebo, so se tekom našega posedanja razkadile in ko smo bili pripravljeni na sankaški spust v dolino, je sonce sijalo v vsem svojem sijaju.

Prvi, položnejši klanec pod kočo, sem se še ogreval. Recimo temu tako. Potem pa se mi je odprlo in vse manj sem zaviral in vse bolj mi je žvižgalo okoli ušes. Počutil sem se prijetnejše, kot se počuti malo dete, ko dobi novo igračko.  Upam le, da se nisem tudi obnašal tako.


Bilo  je imenitno.  Nadvse imenitno.


Gorje mu, ki v nesreči biva sam,
a srečen ni, kdor srečo uživa sam !

( Simon Gregorčič , Sam )

ponedeljek, 28. januar 2013

Vrh Strmali (turno)


Moja doba je zima.
Moja barva belina.
Moj sovražnik lavina.
Moja sestra smučina.

( Tone Pavček, Angeli, Zimski angel )


Kar nekaj ga je zapadlo in  prišel je čas, da spet vzamemo pot pod smuči.




Začeli smo Na Žlebeh, nas sedem, in se po cesti, ker drugače ne gre, povzpeli do planine.  Cesta je bila seveda zasnežena in sneg je sem ter tja prijetno zaškripal pod smučmi.



Hodil sem bolj ob strani, sam zase, da sem lahko v miru premleval stvari, ki so se mi zgodile nedavno.  Do planine sem premlel, kar se mi je zdelo potrebno premleti in potem je bil že tako lep dan koj še lepši.


Širne snežene poljane so dopuščale, da si  si lahko tudi po svoje utiral pot, če se nisi želel držati utrjene smučine. Večkrat sem si dejal, gremo mi malo po svoje in sploh ni bilo slabo.


Nekako od višine koče navzgor pa do malce pod sedlom je bilo nenavadno toplo. Skoraj vroče. In nobenega vetra, še sapice ne, ki bi hladila pregreto čelo.


 Nad tabo mogočni Montaž, malo da ne na dosegu roke, okolica pod bolj ali manj debelo snežno odejo, sem ter tja kaka košata smreka ob poti  in nad tabo temno modro nebo in na njem žarko sonce v vsem svojem sijaju. Pravljica.


 Smuka je bila fajn.  


torek, 1. januar 2013

Sečoveljske soline - dobrodošlica dvatisočtrinajstemu



S princesko sva več zunaj, kot doma. Skorajda. Zunaj kot zunaj doma in zunaj kot zunaj domovine. 
Najin moto je vse bolj in bolj:

"povsod je lepo, samo da nisi doma, je najlepše"



In je, verjetno bo že prav,  tako naneslo, da sva slovo lanskemu in dobrodošlico letošnjemu, kar na rodni grudi storila. 
Zunaj tako in zunaj drugače bova tekom leta še veliko in še več.













Dvatisočtrinajstemu sva dobrodošlico izrekla, bolje rečeno storila, v krajinskem parku Sečoveljske soline.

Bila sva sama, če ne upoštevava ptic in konjev. Ptic tostran in onstran Dragonje in konjev samo onstran.

Bilo je oblačno in takrat ni bilo mraza.  In bilo je sončno, večino dneva, in takrat je bilo toplo.

Soline so lepe; v tem letnem času še posebej. 
Ni gneče in ni vročine. In, žal, tudi ptic je manj, kot v kakem drugem letnem času.



Sprehod, od začetka do konca in potem od konca nazaj na začetek, nama je dobro del. Res dobro.
Celo tako dobro, da sva šla potem še malce med ljudi. In med psičke in pse.
Naredila sva še enega, od marine v Luciji do Portoroža in nazaj. Sprehod. Ob obali, tik ob morju in malce vstran. In se tudi tam imela imenitno. In imela kavico in pasje priboljške.




In tako, kot se je včeraj lansko leto uspešno zaključilo in poslovilo, se je danes letošnje nadvse prijetno in uspešno začelo. 

Naj bo tako, uspešno in prijetno, vse do konca in čez.

"In sreča je, da je pred mano pot, in to, da vem, da slast je v tem, da grem."
(Janez Menart)








ponedeljek, 31. december 2012

sveti Hieronim ; slovo dvatisočdvanajstemu


S princesko najraje zahajava na leve hribe in v odročne kraje. Manj so znani in poznani, ti hribi in kraji, raje jih imava.



Da je cerkvica svetega Hieronima leva in da sta Nanos nad njo in vipavska dolina spodaj odročna, bi bilo krivično trditi.  Je pa Hieronim vseeno dovolj neznan, da množično množice nanj ne zahajajo. Tudi nama s princesko ni bilo potrebno več kot petkrat, morda šestkrat, reči zdravo ali dober dan.




Bilo je prijetno toplo in sončno. Vetra, ki je tam doma, ni bilo. In videlo se je daleč, vse do Julijcev. 




V dolini, tam kjer zaviješ z glavne ceste, je tabla z opozorilom: Območje medveda !
Ker nisva srečala nobenega, sva kar midva lomastila po visokih suhih travah. In tekala po njih in ležala in se na soncu crkljala.





















Bil je lep dan.  Prav po najinem okusu imeniten.







                  Dvatisočdvanajsto zbogom !   

                                                              
                                                                         Dobrodošlo dvatisočtrinajsto !


Fotografije: Sveti Hieronim


Hoher Bösring; turno in urno


Turo bi morali izpeljati minuli teden, pa nam jo je ključ zagodel. In smo se znašli in našli drugje in drugače. 

Tokrat, na predzadnji dan tega leta, pa bolje kot je bilo, skorajda ne bi moglo biti.

Začeli smo pri biatlonskem centru Obertiliach v dolini Lesachtal. 
Nebo je bilo sinje modro, sonce kot trobentica rumeno in sneg, veliko snega, deviško bel.



Preko mostička smo se spustili do smernih tabel, nato pa zložno in složno in ravno prav hitro začeli z vzponom proti našemu cilju. Vmes smo malce pokramljali in malce vsak zase in vsak po svoje razmišljali in premišljevali. Pot nas je vodila po gostem gozdu in le sem ter tja smo imeli možnost pokukati v dolino in na nasprotni breg. Malce pod gozdno mejo smo prišli do kočice in malce nad kočico na odprte planjave. 




Naš hrib, z velikim križem na vrhu, kot je pri sosedih v navadi, je bil tik pred nami. Na dosegu roke, recimo, a so noge vseeno potrebovale še dodatno uro, da so ga dosegle.

Bilo nas je kar precej in bili smo iz razno raznih krajev in dežel. A je hrib tako posrečeno prostran, da smo se kar porazgubili na njem in gneče navkljub gneči ni bilo.




Na vrhu, pri tistem velikem križu, katerega smo zadnjo uro vzpona vseskozi imeli pred očmi, je bilo spomladansko toplo. In sonce in brezvetrje. Videl sem vse, kar sem, smo poleti prehodili. In videl sem tudi tisto, kar še želim prehoditi in presmučati.






Včasih se ti zgodi, da imaš turno muko. In drugič, da imaš urno smuko.
Tokrat je bilo tisto drugo. Veliko tistega drugega.


Fotografije: Hoher Bösring

Monte Stella

V tretje ta mesec izbereva izvoz za Humin. 


Pot naju vodi skozi Čento, Žumaje in Malamazerjo do Štele, kjer pri cerkvi pustiva vozilo.



Neverjetno toplo je ; v kratkih rokavih začnem potep devetindvajsetega dne v decembru. A se že ovinek ali dva višje ogrnem, to je topleje oblečem. Če je že sonce spomladansko toplo, je vsaj vetrc zimsko hladen.  

V zaselku Michs, streljaj oddaljen od izhodišča, zapustiva asfaltno cesto in stopiva na markirano pot. Le ta naju pripelje na greben, hrbet, kateri vodi na najin vrh. Kmalu sva pri klopci, kjer mi zastane dih. Tržič, italijanski Tržič in morje in ladje. Levo in desno in za hrbtom pa hribovje in gorovje, s snegom pokrito in s soncem obsijano. Karnijske in Julijske Alpe s svojim predalpskim svetom.







Tako lepo je, tako čudovito, da se mi od vsega lepega utrne solza sreče. In tudi princeski se očki prav posebej zasvetijo.



Počasi, da lahko dlje in globlje doživljava kar nama je dano, stopicljava proti vrhu in kmalu, kar prekmalu stopiva na njegovo teme. Ni visoka tale najina Štela, iz zemljevidov bolj kot Monte Stella znana. Skromnih 785 m so ji namerili.  A vseeno sva dovolj visoko,  da zmoreva pogledati proti Terski dolini, ki leži onstran Tera, ki teče pod nama. Z vrha se odpraviva na ono stran, to je po drugem hrbtu naprej navzdol. In prideva na asfaltno cesto v zaselku Boreanis, od koder je prav tako samo streljaj do izhodišča.



Brez cappuccina v Čenti  bi bilo, kot da bi pozabil pritisniti piko na i. Seveda je nisem pozabil.

Sprehod od Andreja do Ožbolta in nazaj

Bil je turoben dan in obetal se je dež.
In bil je Božič in s princesko sva se želela sprehoditi.





Zapeljala sva se skozi Škofjo Loko in pustila vozilo pri gostilni pod cerkvijo Svetega Andreja.



Pot od Andreja do Ožbolta, oba sveta, nama je šla dobro izpod nog. Jaz sem razmišljal o marsičem in princeska je zaznavala in prepoznavala bolj ali manj domače ji vonjave. V gozdu je bil mir, bilo je toplo in bila sva sama. 




Pri Ožboltu, morda pravilneje na Ožboltu, saj je vseeno, sva naredila kar dva kroga okoli cerkve. Zakaj ravno dva, ne bi znal povedati. Se je kar zgodilo.




Pot nazaj je bila enaka poti tja, a vseeno popolnoma drugačna. Ni pomembno, kolikokrat greš po neki poti. Četudi je pot vedno enaka, ista ni nikoli.


Popoldne pa je bilo, hm, recimo praznično. S princesko v naročju in zanimivim branjem v rokah.