In kadar bova midva,
jaz in samota končala,
pojde srce in razda,
kar mu je samota dala.
( Matej Bor )
Vreme še kar po aprilsko
nagaja in ker ne marava ploh, neviht še manj, sva potovala bližje in nižje.
Bližje ni nujno blizu, zato
sva se do izhodišča onstran Karavank, morala zapeljati skozi tunel. In nižje ni
nujno nizko, saj nama je samo enajst metrov zmanjkalo, da bi bila tisoč in šesto
metrov visoko.
S turo sva pričela in nekaj
ur kasneje končala v Slovenjem Plajberku, bila sva na Žingarici, pot navzgor pa
je bila drugačna od tiste navzdol.
Včasih jaz ne zmorem tako
hitro, ko bi princeska rada. In drugič ona ne zmore tako zložno, kot bi želel
jaz. Ker pa se veliko potepava, se povprečno odlično ujameva.
Razgledi iz razglednega vrha
so bili, ne najlepšemu vremenu navkljub,
daljnosežni in čudoviti. Kar verjeti ne moreš, da obstaja tudi
avstrijski vrh, na katerem ni križa. In tudi skrinjica, katera ti da vedeti, da
si res na vrhu, je nekako bolj ob strani skrita.
Sestopala sva naokoli, preko
sedla, in bila deležna celo nekaj dežnih kapelj. Nekje na pol poti v dolino, na
čudovitih zelenih travnikih, sva si privoščila malico . . . Bila
je tista zelena, ko se korak sam od sebe ustavi.
Čas bi bil, da vreme postane
mesecu ljubezni primernejše. Ljubeznivejše, recimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar