Od Sabotina do Rezije

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

...

... 

A če ne prideš ne prvič ne drugič

do krova in pravega kova

poskusi:

vnovič in zopet in znova.

    ( Tone Pavček )

Vsake toliko se ustavim in potegnem črto. Vsake toliko, ko se zgodi in vsake toliko, ko začutim, da moram. Potegnem črto med prej in potem, pogledam kje sem in kam grem. Biti sam, tudi samosvoj, živeti sam, tudi samosvoje, mi je bližje, bolj domače, kot biti skupaj.

Če je skupaj, so mi blizu čustva, toplina in iskrenost. In so mi tuja sprenevedanje, pretvarjanje in hlad. Ko se pot, kakršnakoli že, razide, mi je bližje adijo, nasvidenje, zbogom, kot zanikanje, žaljenje, obrekovanje. Nikoli ne rušim za seboj, ko grem naprej, ker ne želim Naprej graditi na ruševinah.

Ker vem, da se dobro z dobrim vrača, se bojim, da če se tudi slabo s slabim, nekaterim ne bo prav lepo, še manj dobro.

Dobra vila, meni neznana po videzu in glasu, kaj šele otipu, mi je sporočila, da me čaka zaklad na Sabotinu. Da naju čaka, mene in princesko. Ker je bilo prvič, da je bila dobra vila in ker na Sabotinu še nisem bil, princeska še manj, sva vzela pot pod noge. In bilo je tako, kot sem nekaj poglavij nazaj zapisal.

Nato sva s princesko našla pot, po kateri sva se dobri vili zahvalila . . .

Minulo nedeljo se je zgodil čudovit hrib sredi prečudovitih gora, na hribu sama z dobro vilo in v zraku nekaj nerazpoznavno čarobnega.

Dolga je bila pot od zaklada na Sabotinu do Ta lipe poti v Reziji, bogata in doživeto dolga. Še daljši je bil dan minulo nedeljo na hribu sredi gora, sončen in srečen, blagoslovljen z nekaj zrni sodre, ki so bili kot biseri, samo nama dani.

In včeraj je bilo in smo bili, kot sva si zaželela. Vsi trije za najmanj tremi gorami, za najmanj tremi vodami,  sami na samem.  Princeska je, tako kot zna samo ona, v trenutku posvojila mojo ljubo in ona princesko. Srečni vsi trije.

Prav veseli smo bili, ker nam ni uspelo priti do konca. Je bilo preveč vode in mostovi in mostički podrti. 

Zato smo šli tudi malo naokoli in zato smo tudi malce brodili po vodi in zato smo se tudi zanalašč malce izgubili ... tistih nekaj ur, na samo najinem, našem, zelenem travničku tik deročega potočka, se je vsem zapisalo globoko v srce. Malo preden se je sonce pričelo poslavljati od Rezije, smo se od nje poslovili tudi mi.

Ljuba moja, Rezija ni bila izbrana naključno.

Prvič smo bili vsi trije, tudi moja zverinica. In šli smo na Ta lipo pot, kajti tudi najina pot je lepa.

Še se bova in bomo igrali Zverinice iz Rezije in še se bomo potepali po lepih poteh in po najini Ta lipi poti.

To, prvič prvo Rezijo, posvečam tebi, zato ker Si.

=> fotografije Rezija Ta lipa pot