Tega, kar počnemo, ne bodo nikoli razumeli, ampak vedno samo hvalili ali obsodili.
( Friedrich Nietzsche )
Marsikdo se pritožuje nad letošnjo pomladjo in vremenom.
Dež, hlad …
Pa nista ne pomlad, ne vreme, nič kriva. Samo sta in sta
večna.
Življenje je tudi in ni večno. Ko se ustaviš in pogledaš
nazaj, ne vidiš začetka, a vidiš ves čas, ki je bil. Ko pogledaš naprej, ne
vidiš konca, kaj šele, koliko je še časa.
Sobota je bila po eni strani pomladna in po drugi
meteorološko poletna. Na kraju samem pa bolj pozno jesenska. Zato ali navkljub
temu, smo se imeli v soboto nadvse imenitno, ko smo se potepali nad malo
znanimi kraji, po še manj znanih hribih. Pravzaprav je bil hrib, da bi bilo več
njih, nam je vreme prekrižalo načrte.
Furlanija je čudovita. Stara slovenska imena za mesteca,
vasi in zaselke tako lepo sedejo v ušesa, furlanska so nekako pravljično skrivnostna
in, vsaj zame, italijanska kar nekako odveč. Vsakič, ko me pot zanese v tiste
kraje, rad pobrskam po štirijezičnem slovarju , kjer so, med drugim, opisana tudi krajevna imena.
Odpotovali smo, moja ljuba, princeska in jaz, skozi našo in italijansko Gorico do
Čedàda in nato skozi Fójdo do Čenébole, parkirali nekaj okljukov višje,
blizu cerkvice Svetega Antona in se od tam odpravili na Ivanac - Monte Joanaz. Pot je bila spodaj blaten kolovoz in
markacij, označenih s številko 3, ni bilo videti vse do tik pod vrhom. Da smo
našli vrh, smo se malce potrudili, hujšega ni bilo, nato pa smo si nedaleč
stran poiskali primeren kos travnate površine, kjer smo vsi trije neizmerno uživali v tem, da Smo.
Ko je padlo prvih nekaj kapelj, smo se počasi odpravili v
dolino, med sestopom doživeli in preživeli kratko ploho in pri avtu , ob
kavici, spet bili deležni nekaj sončka.
Potovanje je bilo malce dlje, hrib je bil nekaj nižji in dan
ni bil ne kratek, ne dolg. Bil je poln in popoln.
Ni komentarjev:
Objavite komentar