Zajavor - Monte Zaiavor

Naj ti z roko grem čez obraz,

kot topel veter gre čez klas.

Naj dolgo gledam ti v oči,

kot mesec v jezero strmi.

( Janez Menart )

Sobotno jutro je bilo prešerno in rano prebujanje v veselje namesto v nadlego ...

Z mojo ljubo in  Najino princesko smo se odpravili na imeniten gorski potep, v manj znane kraje, na manj znano goro. Upajoč, da nas ne bo veliko in res se je izkazalo, da so bili trije, morda štirje, buongiorni dovolj.

Visoko pod vrh, nekje do višine bivše planine (ruševine),  nas je pot vodila po gostem gozdu, ki nam je dajal prijetno senco v kar vročem dnevu. Višje, na odprtem, pa so oblaki in vetrc poskrbeli, da nam ni bilo prevroče.  Steza, ki je vodila na našo goro, je bila imenitno speljana po strmem pobočju in nas je udobno pripeljala do škrbine Zajavor.

Od škrbine do vrha je bila pot bolj razdrta, manj uhojena in tudi bolj strma, tako da smo se kar pomujali , da smo prisopihali do vrha. Medtem, ko sva z ljubo včasih samo višje dvignila nožici, je morala princeska kar poskakovati, da je zmogla kak zanjo zahtevnejši del poti. 

Vrh je bil samo naš, vsi trije smo Bili, jaz sem bil Njun, oni dve sta bili Moji in midva z mojo ljubo sva bila Vsa Najina. Naj razume kdor more, če zmore.

Ne pomnim, kdaj sem na nekem vrhu posedal tako dolgo in pomnim še manj, kdaj mi je bilo na nekem vrhu tako prijetno. Okoliške gore so se pogosto zavile v bolj ali manj temne oblake, na nas pa je sijalo zlato sonce in samo sem ter tja je kak oblak poskrbel za nekaj sence.

Pot v dolino je bila spoznanje in razodetje obenem. Bila je pravo čustveno popotovanje ...

Tudi tokrat, ne prvič, sem se domov vrnil dvakrat. Ti, ki Si, razumeš.

=> fotografije Zajavor - Monte Zaiavor