Monte Zermula

In v moji duši zacvelo je zakladov nebroj;

vse bitje mi zahrepenelo je za teboj, za teboj,

ti skrivnostni moj cvet, ti roža prekrasna !

              ( Oton Župančič )

Všeč so ji bile zelene stene in knjižna omara, bogato založena z gorniško literaturo.

Bilo je čudovito jutro in bila je čudovita, ko smo odpotovali. Lani sem bil v tistih krajih trikrat, trikrat je bilo čudovito in ker je bilo čudovito tudi tokrat, bomo še letos zagotovo vsaj še enkrat odpotovali tja.

Za njo in za njo, torej za obe, je bilo prvič. Čeravno sta obe že večkrat in že marsikje, točno tu nista še nikoli, ne ena, ne druga, nobena. Ker sem tudi jaz že večkrat in že marsikje in ker sem tudi točno tu, kjer oni še nista in ker vem, kaj jima odgovarja, sem si mislil, da nam zna biti lepo, ko bomo prvič tu v troje, mi trije. Koncem dneva smo vedeli, da nam je bilo še lepše.

S turo smo pričeli na Lonicah in se od tam po čudovitem macesnovem gozdu povzpeli do dolinice pod Zuc della Guardia, kjer smo ob potočku pozajtrkovali. Na nebu je bilo nekaj več oblakov, kot so laške in avstrijske napovedi predvidevale, a nas to ni prav nič skrbelo. Pravzaprav  nam je bilo kar prav, da se nismo kuhali v vročini, katere smo se malce bali.

Po zajtrku smo se povzpeli na sedelce Forca Di Lanza, od koder se nam je odprl čudovit pogled na Zuc dal Bor, na Monte Sernio in na mestece Paularo v dolini. Vreme je bilo na oni strani opazno slabše, tudi zahodni Julijci so bile zabiti s temnimi oblaki, medtem ko nam je za hrbtom, v smeri Mokrin, še svetilo nekaj sončnih žarkov.

Pomujali smo se, stopili hitreje in kar hitro prispeli na vrh. Vreme je bilo bolj kot ne temačno, v daljavi je že nekaj časa zamolklo grmelo in križ na vrhu je sumljivo zvenel. Pravzaprav je brenčal, kot brenčijo čebelice. Ali je bila temu kriva naelektrenost ozračja ali kaj drugega, nismo kaj dolgo ugotavljali, raje smo hitreje kot po navadi pričeli sestopati nazaj v dolino. 

Na sedelcu je pričelo malce škropiti, bolj za vzorec, kot kaj resnega in ko smo prispeli do potočka, je dežne kapljice zamenjalo žgoče sonce. Dobesedno v nekaj trenutkih se je vreme spremenilo iz pomladansko vlažno hladnega, v suho vroče poletno. Moja ljuba je morala nekaj podobnega slutiti, ker je med zajtrkom v potoček skrila nekaj pločevink. In sedaj, ko nam je kar naenkrat postalo vroče, ni bilo lepšega od popoldanskega počitka ob potočku, okusnega prigrizka in hladne pijače. Pravzaprav je bilo nekaj lepšega . . . objemčki in poljubčki moje ljube, katere sem ji z veseljem vračal . . . je dejala, da celo z nekaj obrestmi.

Ko smo počili, ko smo se najedli, ko smo se odžejali in ko sva si izpovedala ljubezen, se je vreme ponovno pričelo kisati  in sestopili smo še tistih nekaj okljukov do Lonic, kjer sva z ljubo, tako nama je pač prišlo v navado, z veseljem spila kavico.

Potovanje domov smo zabelili v Trbižu, kjer smo si privoščili okusen sladoled. Vsi trije seveda.

=> fotografije Monte Zermula