Monte Rest

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,

kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

                            ( Nejc Zaplotnik )

Od doma domov, od tam tja, kjer se počutiva kot doma. Vedno znova, vedno drugače, vedno drugam, vedno imenitno.

To pot smo se namenoma izognili avtocesti in raje potovali po lokalnih cestah in cesticah, kot da bi vedela, da nama bo pokrajina sedla v srce. 

Karnijske Alpe, njih predalpski svet, tokrat iz pokrajine Pordenone. Vasi in vasice, skozi katere smo potovali, so se nama zdele še bolj prikupne, kot tiste na severni, to je videmski strani. Nekak mediteranski pridih, neka čudovita toplina . . .

Monte Rest je prelaz, kjer smo pričeli in končali. Je planina, kjer smo počili gor in dol grede. Je vrh, na katerega smo se povzpeli.

Ona in ona, obe moji in jaz ves njun, sta na planini, obsijani s toplim sončkom, za kratek čas utonili v spanec in po nasmeških na njunih ličkih bi dejal, da sta sanjali o nečem lepem.

Ko smo se vrnili na prelaz, je bil le ta že v senci, vetrc je hladno vel, zato smo se zapeljali v dolino, kjer sva si na travniku ob reki skuhala kavico in si privoščila prigrizek. Zna biti, da si prihodnjič omisliva pravi piknik, pozni jeseni navkljub.

Dan smo tudi tokrat zaključili s pretegovanjem tačk po Huminu in tudi tokrat sva se posladkala z imenitnim kapučinom.

Vsak zakaj naj bi imel svoj zato.

Naše gore, če smem Vremščici tako reči, sva zadnjič obiskala konec junija. Ne (z)morem reči zakaj, ker še nisem našel pravega zato.

=> fotografije Monte Rest