Verona - po sledeh Romea in Julije

Če se ne spominjaš niti ene norosti,
v katero te je pahnila ljubezen,
potem nisi nikoli ljubil. 

                               (William Shakespeare)

Včasih se zgodi, da vreme ne spremlja napovedi in se obnaša drugače, kot so po radiu in televiziji napovedali.

Včasih se zgodi, da si zaželiva odpotovati stran od gora, sama, brez princeske.

Včasih se zgodi, da odpotujeva v Verono. Tokrat sva se tja odpravila minuli torek, oba prvič. 

Izhodišče sva izbrala nekaj metrov pod zemljo, nekaj sto metrov oddaljeno od arene. Pač zato, da je bil pristop kratek.

Ogledala sva si skoraj vse ; tisto, kar si nisva, sva prihranila za prihodnjič.

Prihodnjič bo morebiti kmalu in prihodnjič bo zagotovo v troje.

Bila sva pod in bila sva na in ko sva bila na, sva se na njem tudi poljubila. Njeno sva si ogledala od znotraj in od zunaj, njegovo le od zunaj.

Tako, kot se nama godi v tujih gorah, se nama godi tudi v tujih dolinah. Lepa beseda lepo mesto najde, prijaznost se prijazno vrača. Nekako sva se navadila, da iz zastavljenega vprašanja ali dveh, ponavadi nastane prijazen pogovor(ček). Kaj bi šele bilo, če bi znal govoriti italijansko.

Verona je bila pravzaprav namesto Mišelj vrha.

Razumi, kdor more. Midva moreva in zmoreva.

=> fotografije Verona