Vse naše sanje se lahko uresničijo, če imamo pogum, da jim sledimo.
( Walt Disney )
Nisem še našel pravega zato, zato smo zopet odpotovali na tuje. Kar prek tunela, ker je bilo tako najpripravnejše.
Na koncu ceste, ki je bila razrita, da ne pomnim take, nismo bili sami, kot smo vajeni in razvajeni. Bilo nas je kar nekaj, kasneje jih je bilo še več in še kasneje, že domov grede, sem se spomnil, da je bilo temu tako zaradi praznika.
Nekaj jih je odšlo proti Stolu, ostali, ki smo se namenili na Ovčji vrh, na Geißberg in na Kozjak, pa smo eni prej in drugi kasneje, na vrhu sedeli okoli istega križa, manj kot lučaj narazen. Zagotovo sem se tudi na Prisojniku že srečal s tistimi, ki so se povzpeli na Prisank in na Mangrtu s tistimi, ki so se odpravili na Mangart.
Pot do Mačenske planine, skoraj do, je potekala v senci in prijetno je bilo opazovati okoliške vršace, ožarjene z jutranjim soncem. Tudi macesni so že jesensko obarvani, prav malo jim še manjka do tiste čudovite zlate . . .
Na planini sva pozajtrkovala, brez kavice seveda ni šlo, nato pa smo se zložno in složno, le kako bi drugače, počasi povzpeli na vrh. Res počasi, kajti vreme je bilo tako, da ga v avgustu včasih težko najdeš. Trata je kar klicala po tem, da si legel nanjo in sonček je prijetno grel lička in čelo.
Ko smo si oddahnili, smo po drugi strani hriba, pravzaprav gore, sestopili do sedla Vrata in od tam mimo Celovške koče do izhodišča. Kavica v koči je teknila, četudi ni bila niti približno kavica, kakršne smo vajeni pri zahodnih sosedih.
Po današnjem dnevu sodeč, bi lahko hrib poimenovali tudi po pasje, namesto po ovcah in ali kozah, kajti toliko kosmatih ritk z migajočim repkom kot danes, še nismo srečali na nobenem hribu.
Zna biti, da pred prazniki ne bo dovolj časa, da bi poiskal tisti zato, zato bomo konec tedna najverjetneje spet na tujem.
Sicer pa, dom, doma, domov . . . je to ulica in hišna št. kjer prebivaš, ali je to tam, kamor te vleče srce ?!
V tvojem naročju sem doma ; )
OdgovoriIzbrišiLp, Maja