Ojstrc - Hochobir

Nobena pot ni ravna,
nobena pot ni revna,
a vsaka je zahtevna
in tvoja ena sama - glavna.

                                    ( Tone Pavček )

Spet tja, ne sem, tokrat vremena radi. 

Ko se odpraviva, odpravimo v Karnijske Alpe ali zahodne Julijce, grem jaz dvakrat zdoma in ko gremo kam drugam, se dvakrat zdoma odpravi ona. In enkrat ona, enkrat jaz, se taistega ali enega od naslednjih dni dvakrat vrne, vrnem domov. Lepa so dvojna odhajanja in prihajanja, še lepše je vse tisto vmes.

Tokrat ni bila gneča tista, ki nas je napotila na tuje, temveč vreme. Od doma do tunela je bilo vreme tako, da bi se zlahka obrnila, to je vrnila, pa se nisva dala kar tako. Onstran tunela je bilo po pričakovanjih vedrejše in je vedro ostalo tudi prek dne. In suho tudi, seveda.

Zapeljala, zapeljali smo se najvišje možno in vmes v režico vrgli nekaj evrov, da se je zapornica dvignila in nam to omogočila. So dnevi, ko začneš višje, da bi šel visoko. In so dnevi, ko začneš nižje, da bi šel nizko. Pogosto se zgodi, da narediš več v višino in dolžino, ko začneš nižje, da bi šel nizko, kot takrat, ko začneš višje, da bi šel visoko.

Do tam, kjer sva si privoščila zajtrk, smo imeli dlje, kot sem po spominu predvideval. Zato smo bili kanček bolj lačni in smo nekaj malega več snedli. Vreme je bilo med zajtrkom bolj sončno in manj vetrovno, kot je bilo tekom hoje navzgor in navzdol. Megleno pa enkrat bolj in drugič manj, povsem brez skorajda ne.

Princeska je srečala nekaj sebi podobnih in midva z mojo ljubo nekaj več podobnih nama. Večina njih, nama podobnih, je navkljub temu, da so bili od tam in ne od tu, odzdravila z dober dan. Ne tako davno nazaj, nekaj nepredstavljivega.

Brez sladoleda sva, smo zmogli, brez kavice pač ne. 

=> fotografije Ojstrc - Hochobir