Clàp Savòn

Ne jokaj za soncem, ki je zašlo ; zaradi solza ne boš videl zvezd.

                                        

                                                           ( Parra )

Če že, potem kvečjemu kaka solzica sreče. Sonca, lune in zvezd, v vsem svojem sijaju, mi ne manjka. Če bi bil princeska, bi mahal z repkom.

Avgusta lani sva se s princesko posvojila in septembra sva pričela z raziskovanjem Karnije.  Najina prva tura je bila na  Monte Pieltinis iz Saurisa in druga, točno teden dni kasneje, na Monte Talm iz Val Pesarine. Še en teden kasneje sem si želel še na Bivero in Clàp Savòn iz casere Razzo, pa nama je vreme prekrižalo načrte.

In sem, sva, smo čakali na letošnje poletje in minulo soboto tudi dočakali. Prej enostavno ni bilo časa, kak mesec kasneje pa bi spet znalo biti prepozno.

Ker radi potujemo, smo se tja odpravili skozi Val Pesarino in se od tam vračali skozi Sauris.  

Tja grede je bil ob cesti štor, ki nama bo ostal v lepem spominu. In nazaj grede večerja v Huminu, ki nama bo ostala še v lepšem.

Tura na Bivero in Clàp Savòn naj bi bila krožna.

Clàp Savòn in ne Clapsavon zato, ker tako pač piše na križu vrh gore.

Iz casere Razzo do casere Chiansaveit, od tam na Clàp Savòn po poti 210, z njega na Bivero in po poti 212 nazaj. Ker se vreme ni držalo napovedi, je ostalo pri naj bi bila, saj sva se zaradi soparnega vremena spodaj in zaradi oblakov, ki so ovili vrhove in grebene zgoraj, odločila, da bo samo Clàp Savòn dovolj.

Bivere namreč niti videla nisva.

Zadnjič, na Pramosiu, ga je zmanjkalo, tokrat pač ne. In sva vzela tako kravjega kot kozjega, pa še maslo in salamo za povrh.

Srečna oba, v pričakovanju snega na Mavrincu, zelene trate na Sabotinu in žuborečih voda v Reziji.

==> fotografije Clàp Savòn