sreda, 9. december 2015

Pristovški Storžič

Velikokrat srečamo usodo prav na poti, ki smo si jo izbrali, da bi se ji izognili. 

                                               ( Jean de La Fontaine )

Včasih se mi utrne tako in včasih drugače. Minulo nedeljo se mi je drugače, zato nisva odpotovala daleč in se nisva povzpela visoko, a se vseeno imela nadvse imenitno. 

Na prelazu je bilo oblačno, vetrovno in hladno, ko sva začela, od lovske koče naprej in navzgor pa je bil dan tak, da se nama je obema smejalo. Po bolj kolovozu kot cesti sva kmalu zmogla dovolj visoko, da sva videla dlje in več in višje sva bila, čudovitejši so bili razgledi. 





Res je bilo tako, še posebej zgoraj na vrhu, kot so sosednji vremenoslovci napovedali: sinje modro nebo, bleščeče sonce in zaradi suhega zraka odlična vidljivost ; dan, kot naročen za obisk gora. Princeska je hitela in jaz z njo, obema je prijalo s hitrejšim korakom drobiti v breg. Na Pasterkovem sedlu, do kamor sva imela nekaj malega blata in nekaj manj malega snega, sva se malce razgledala, ugibala ali medvedi že spijo, potem pa ne dosti počasneje nadaljevala proti vrhu. 





Reinhold Messner je v eni svojih knjig napisal: "Med hojo jasneje vidim svet in sebe, hoja mi zbistri glavo, med hojo si prečistim misli in duha."
To je to, poleg stotine drugih notranjih vzgibov, ki me vlečejo v samoto gora. V gorah najdem čas in prostor za spomine, za premišljevanja in razmišljanja in seveda za vse tisto, kar mi je pri srcu in se začne z "nekoč". Gore so tudi tiste, ki so me naučile, da je potrebno "nekoč" živeti sedaj, danes in tu. "Bilo je" je le lep, tudi dragocen spomin, včasih opomin, "bo" pa pogosto račun brez krčmarja . . . 

Vršni del je bil zasnežen, a ker je nanj vodila dobro uhojena gaz, nama sneg ni povzročal preglavic. Zgoraj sva se na hitro odžejala, razgledala in fotografirala, potem pa zaradi hladnega vetra odšla nazaj dol in si pol ure nižje privoščila daljši počitek in izdatno okrepčilo. Bilo je prav spomladansko toplo in užitek se je bilo nastavljati toplemu soncu in posedati na suhih travah.






Sestop sva opravila po taisti poti, ki naju je popeljala navzgor in tudi vreme na prelazu je bilo precej podobno tistemu nekaj ur poprej. Princeskin migetajoči repek je zgovorno povedal, kako lep potep je za nama . . . 


Ni komentarjev:

Objavite komentar