Med tednom je kazalo, da slabemu vremenu ne bo ne konca, ne kraja, zato je bilo sonce v soboto še bolj sončno kot je običajno.
Žal v naravni rezervat Riserva Valle Canal Novo ( klik ) štiri tačke ne smejo, zato je princeska najin potep prespala v svojem boksu. Vreme je bilo kot naročeno saj bilo je prijetno toplo, tako da njej v avtu ni bilo vroče in nama med sprehodom hladno.
Rezervat je majhen, če ga meriš v korakih in času in velik, če ga meriš v doživetju flore in favne. Že res, da mnogo ptic, ki drugače del leta domuje tu, ni bilo doma, ker so na počitnicah na jugu, predvsem rac in gosk, a je bilo njih, ki so ostale in s katerimi smo se srečali dovolj, da je bilo doživetje polno in popolno.
Občutja tekom potepa so bila še globlja ob pogledih na zasnežene vršace Julijskih Alp in Dolomitov, ki so se zasneženi bleščali v daljavi.
Tokrat sva si ogledala tisto, kar se zmore peš , nekoč naslednjič pa si znava ogledati še tisto, kar se zmore s čolnom: Riserva Foci dello Stella ( klik )
Princeska se je lenobno pretegovala, ko smo se potem skupaj odpravili na potep in ogled Marana. Sprehodili smo se skozi mestece, si ogledali nekaj zgradb in ulic, seveda tudi cerkev in stolp, potem pa v pristanišču našli prijeten kotiček, kjer smo se okrepčali in sončkali tako dolgo, da je sonce posrkalo vso sivino deževnih dni, ki je pretekli teden težila dušo in telo.
Ker radi potujemo in ker se nam je pač ljubilo, smo se potem zapeljali še do bližnjega Lignana, kjer smo si v Pineti privoščili dolg in sproščujoč sprehod ob morju. Hoja po mehki mivki je bila vsem v užitek in če bi bil zrak za kako stopinjo in voda za kakih deset toplejša, bi si zagotovo zavihali hlače in zabredli v morje vsaj do gležnjev. No ja, princeska je in to ne da bi si zavihala hlače.
Ko smo se posladkali še s sladoledom, smo se počasi odpravili proti domu in se tekom poti ustavili še v Ogleju (Aquileia, Aquilee), kjer sva si med sončnim zahodom ogledala rimsko pristanišče in baziliko in se sprehodila po mestecu.
 |
| (foto T.M.) |
 |
| (foto T.M.) |
 |
| (foto T.M.) |
Če je bilo nedavno v gorah premalo snega za turnosmučarski potep, ga sedaj zagotovo ni preveč. Zna biti, da kaj kmalu narišemo nekaj vijug na bele strmine . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar