Natanko tako se je začelo, kot se je natanko pred tednom dni.
Vstala sva ob treh in vsa krmežljava pripravljala stvari za najin potep. Ko je bilo vse zloženo v nahrbtnik, ko sva pozajtrkovala in ko sem popil skodelico kave, sva se odpravila na dolgo pot pod karnijske vršace. Skoraj tri ure sva potovala do izhodišča dvesto kilometrov daleč in kmalu po sedmi vzela pot pod noge.
Spet sva se namenila v Forni Avoltri in od tam do bližnjega Pierabèca (furlansko, po italijansko Pierabech). Avto sva pustila onstran mostička pod počitniškim domom, saj parkiranje poleg njega ni dovoljeno. Ko sem se pripravljal na turo je mimo prišel starejši mož, ki je bil na sprehodu s psom, beseda je dala besedo in navkljub mojemu skromnemu znanju italijanskega jezika sva prijetno poklepetala. Začuden je bil, zakaj ravno Chiadin, ko pa je lažje dostopnih gora tam blizu precej in razumevajoč, ko sem se mu potrudil pojasniti, zakaj tako rad zahajam v Karnijske Alpe in zakaj včasih tudi kakšna bolj zahtevna pot. Moral sem mu pokazati zemljevid, saj mi je želel pokazati kje naj bom na poti še posebej pozoren - tukaj moraš levo, je dejal, in pokazal na križišče dveh cestic, tukaj pa moraš poiskati pešpot, ki se odcepi v gozd, mi je pokazal na točko med dvema izrazitima ovinkoma. In pazi, saj je pot redko obiskana, slabo oziroma težko sledljiva in zgoraj tako strma, da si moraš pomagati tudi z rokami, je dodal. Zahvalil sem se mu in dejal, da imam dovolj izkušenj in da znam pravočasno obrniti, če je potrebno. Zaželela sva si lep dan, se poslovila in odšla vsak svojo pot.
Ko sva šla mimo doma je bilo v njem vse tiho, otroci, ki so se ob povratku igrali zunaj, so kot kaže še spali. Kar kmalu sva po cesti, bolje kolovozu, prišla do prvega razpotja, na katerega me je opozoril mož in tam našla smerokaz, ki naju je usmeril levo. Nadaljevala sva zložno v breg, vsled hladnega vremena je bila hoja prav prijetna in korak lahak.
Sčasoma je kolovoz postal strmejši in ko sva prišla do izrazitega dvojnega ovinka, pravega "S", sem pričel iskati odcep pešpoti. Počasi sva hodila navkreber in jaz sem strmel desno v gozd in čakal, da uzrem smerokaz ali vsaj markacijo, ki nama pokaže pot. Vse do nekakšnega prevala, kjer se je kolovoz začel izrazito spuščati ni bilo nič, tudi ovinek nižje na oni strani ne, zato sva se odpravila nazaj v smeri prihoda in iskala naprej. S pomočjo višinomerja in zemljevida sem se spustil nižje, kot bi moral biti odcep in ker tudi tokrat nisem našel poti, sem se še enkrat odpravil v breg. Do malo pred prevalom v tretje nič, zato še enkrat nazaj dol, od drevesa do drevesa po gostem ščavju in grmovju, upajoč, da končno nekaj stezi ali markaciji podobnega ugledam. In res se mi je zazdelo, da na drevesu sredi grmovja nekaj vidim in ko stopim bližje ugledam staro, zelo obledelo markacijo in ko stopim še korak ali dva naprej, ugledam tudi slabo razvidno stezo. Juhuhu !!!
Od samega veselja sem princesko vzel v naročje in ji pritisnil poljubček na smrček, potem pa sva, misleč da sva iz hudega ven, presrečna stopila po poti. Ni trajalo dosti, da so se besede moža uresničile v drugo, saj je pot izginila v gostem rastju lapuha in kopriv in drugih rastlin. Princeska je dobesedno izginila pod rastlinjem in samo po povodcu sem videl, kam jo jo je ubrala. Upal sem, da bom s pomočjo markacij sledil smer poti, pa ni bilo nič od tega, saj je bilo markacij bore malo, pa še te so bile povsem obledele. Tako sem pač sledil stezici kjer se je dalo, tam, kjer je bila zaraščena, pa sem toliko časa gledal naokoli in se po potrebi tudi sprehodil sem ter tja, dokler nisem uzrl naslednje markacije. Ko sva prišla nad neizrazito grapo in naprej desno gor do bolj redkega gozda, se je steza spet izgubila. Po občutku sva sledila nekakšni stečini in ker v naslednjih desetih minutah nisem našel nobene markacije sva se vrnila nazaj, kar ni bilo enostavno, saj je bilo tudi nazaj težko slediti svoj korak po zaraščenem svetu. Ko sva končno našla zadnjo markacijo, sva potrebovala kar nekaj časa da sva poiskala naslednjo in ko nama je to uspelo, sva kmalu prišla na odprt svet, že skoraj na pobočja, ki padajo proti Forni Avoltri-ju.
Približno tristo višinskih metrov zaraščene poti sva imela za seboj in iskreno priznam, da me je skrbelo, kako bova našla pot nazaj. Tudi vreme se je obrnilo na slabše, temni oblaki so se pričeli zbirati nad najino goro, a k sreči tako visoko, da je bila vidljivost neokrnjena. Čeravno precej utrujen, princeska verjetno nič manj, sem se odločil, da poizkusiva do vrha brez počitka, saj naju je čakal nesramno strm vršni del in nisem želel, da se ohladiva, še manj, da bi naju pred vrhom presenetil dež. Dolga prečnica v levo, rahlo navzgor, je bila ravno prava, da sva lažje stopila in zadihala s polnimi pljuči in ko sva prišla prek roba, sva že ugledala vrh še kar visoko in res strmo nad nama.
Poti ni bilo več, le stečina sem ter tja, najlažjo smer vzpona pa so nama nakazovali aluminijasti profili pobarvani v rdeče belo barvo, ki so bili sem ter tja zapičeni v zemljo. Še najlažje nama je šla pot izpod nog povsem desno ob prepadnem robu, kjer bi naju lahko napačen korak, tudi neroden, odpeljal s tega sveta. Končno sva zmogla tudi strmi del in kmalu sedla na travo tik velikega možica, ki označuje vrh. Petnajst minut manj kot štiri ure sva potrebovala do vrha, kar pomeni, da bi po manj zaraščeni in bolj razvidni stezi, še posebej, če bi bil njej odcep iz kolovoza označen, vzpon zmogla tudi v treh. Ne samo fizično, zame tudi psihično naporen vzpon, saj sem vedel, da navzdol ne bo kaj dosti lažje, naju je kar utrudil, zato sva si zgoraj privoščila dolg počitek in se vmes temeljito podprla. Pojedla sva vse, kar se je našlo v nahrbtniku, vključno obe frutabeli, ki sta vedno notri za vsak slučaj. Vreme se je med počitkom spreminjalo iz minute v minuto, ko je sijalo sonce nama je bilo prijetno toplo, ko se je pooblačilo nama je bilo hladno, takrat mi je princeska zlezla v naročje in ko so padle prve kaplje, sva uvidela, da je čas za sestop.
Vršnih dvesto metrov in še malo čez je najbolj strmih in ravno tam naju je med sestopom pošteno opralo. Že tako drseče trave so postale prava drsalnica, zemlja vmes pa črno blato, še bolj spolzko od trav. A se nisva dala in sva lepo počasi, korak za korakom, zmogla do položnejšega terena, kjer je dež ponehal in sem lahko obesil anorak na nahrbtnik, da se malce osuši. Nedaleč naprej sva prišla do mesta, kjer naj bi bilo križišče najine poti "168a" in poti "168", ki pripelje iz smeri Forni Avoltri-ja. S pomočjo zemljevida in višinomerja sem se nekaj časa trudil z iskanjem, ki ni obrodilo sadu. Ne stezice, ne markacije, še manj smerokaza, ki bi pokazal kam, nisem našel. Zato sva nadaljevala s sestopom in kmalu prvič zašla, preveč v levo naju je zaneslo, a sem kmalu uvidel zmoto in se vrnil nazaj do zadnje markacije in tam kmalu našel naslednjo. Ko pišem markacija, to pomeni zelo obledele ostanke rdeče in bele barve, katere moraš pogosto pogledati od blizu, da se prepričaš da je res barva in ne odtenek barve lubja. V nadaljevanju sva bila bolj pozorna in moj pazljivi pogled in princeskin nezmotljivi smrček sta naju varno pripeljala nazaj na kolovoz. Sedla sva ob rob in si oddahnila, princesko sem še enkrat vzel v naročje in ji tokrat pritisnil kar dva poljubčka na smrček (in ona meni na mojega), potem pa prešerne volje stopila v dolino.
Vreme se je vmes spet obrnilo na lepše in v prekrasnem sončnem popoldnevu sva se vrnila do avta.
Pot domov je bila dovolj dolga, da sem premislil o tem in onem in še preden sva stopila skozi domače duri sem vedel, da se jeseni vrnem. Na Chiadin se bom odpravil po poti 168, z vrha sestopil po že znani 168a, iz Pierabèca v Forni Avoltri pa bom prepešačil tiste štiri kilometre, če mi ne bo nihče od morebitnih mimo vozečih ustavil.
=> fotografije Monte Chiadin iz Pierabèca
Ni komentarjev:
Objavite komentar