Vsakič, ko sem se iz doline Pesarina peljal na prelaz Sella di Razzo, sem na odcepu ceste proti Forcelli Lavardet videl znak za prepoved prometa in vsakič, ko sem se vračal s ture v teh koncih, sem za pot domov izbral cesto skozi Sauris, da sem se lahko ustavil pri jezu in jezeru. Potem sem doma vedno znova ugibal kaj je s tisto cesto, zakaj je zaprta in kam se pride s Forcelle Lavardet. Pred turo na Tiarfin pa sem se tam ustavil in na kraju samem ugotovil, da se po cesti lahko peljem še poltretji kilometer, saj se zapora prične šele tam. Za začetek bo dovolj, sem si dejal. Doma sem s pomočjo zemljevida in mojih zabeležk hitro povezal Forcello Lavardet in Creto di Mimoias, katero sem že pred časom izbral kot ogledno turo pred načrtovanimi vzponi v skupini Terz, Cret in Cretonov.
Da sva na pravem izhodišču sta nama dali vedeti velika tabla z napisom "Benvenuti in Val Pesarina" na drugi strani ceste in gozdna cesta, ki se je s parkirišča odcepila v gozd. Da sva na pravi poti pa smerokaz in markacije, ki so se pojavile šele nekaj višje, pri razcepu cest proti Forcelli Lavaredo in Caseri Mimoias. Midva sva nadaljevala po slednji in kmalu zatem, ko sva prečila potok in se splazila pod ograjo, ki je bila zavarovana tudi z električnim pastirjem, zavila proti Passo Oberenghe. Sveži kravjaki ob in na poti so nama dali vedeti, da je živina še na paši, zato se do planine Mimoias nisva pomujala. Kmalu sva prišla do velikega balvana, na katerem je bil napis, ki naju je usmeril proti Creti di Mimoias.
Markacije so zamenjali bolli rossi, pot je postala strmejša in naju je hitro pripeljala nad gozdno mejo. Pod skalnim ostenjem sva malce počila in se odžejala, potem pa nadaljevala s strmim vzponom. Napovedanega mraza ni bilo, prav nasprotno, skoraj da je bilo pretoplo. Pod monte Paradaro sva se ustavila, saj sem želel videti kje gre pot nanjo, pa nisem našel ničesar. Ne steze, ne možica. Le na najinem hribu, že kar visoko, sva uzrla dva moža. Tod je pričelo pihljati, zato sem se oblekel, potem pa sva se lotila najzahtevnejšega dela vzpona, kjer sva si prek skal morala pomagati tudi z rokami. Pravzaprav sem si moral, princeska je vedno našla tako pot, da jo je zmogla brez moje pomoči. Čeravno je bil vrh videti precej blizu, je trajalo kar nekaj časa, da sva zmogla strma travnata pobočja, ki vodijo nanj. Tam sem na kratko poklepetal z možema, ki sta prišla gor pred nama, potem pa sva se s princesko lotila dobrot, ki sva jih prinesla s seboj.
Razgledovanje z vrha ni bilo nič krajše od malice, saj sva imela kaj videti. Na eni strani še neznani Grande Terza in desno od nje Crete in Cretoni, na drugi strani pa že znani Clapsavon, Bivera in Tiarfin, če omenim samo nekaj njih. Med razgledovanjem sta se moža poslovila in mi z nasmehom dejala, da mi privoščita samoto, ki mi je tako ljuba. Med klepetom o tem in onem sem jima namreč dejal, da je samota zagotovo ena izmed stvari, zaradi katerih so mi Karnijske Alpe tako ljube. In res sva s princesko še kar nekaj časa posedala zgoraj, preden sva se odpravila v dolino.
Ko sva prišla v dolinico pod monte Paradaro, sem sledil stečinam skozi rušje do grebena, potem pa tik pod njim poiskal najlažje prehode do vrha. Kar presenečen sem bil, da nanj ne vodi izrazitejša stezica in da ni najti nobenega možica, saj sva sestopila po drugi poti, to je drugih stečinah in drugem pobočju in tudi tam ni bilo nič stezi podobnega.
Le svižčevih rovov je bilo vse polno, princeska je imela obilo dela, da jih je vse ovohala. No, skoraj vse, vsaj tiste ob poti. Čeravno danes ni nobeden zabrlizgal za nama, sem si jih živo predstavljal, kako se podijo po travnatih strmalih. In pomislil na to, da v enem od prihodnjih življenje ne bi bilo slabo biti svizec. Pol leta bi se podil po gorskih travnikih, zobal najokusnejša gorska zelišča in plašil planince, ko bi jim tik za hrbtom na ves glas zažvižgal, pol leta pa bi se v rovu stiskala z mojo samičko.
Kot običajno gre navzdol hitreje kot navzgor, zato sva kmalu zmogla do velike skale, kjer sva spet prišla na markirano pot. Tam sva še zadnjič malce počila, potem pa po kolovozu zgoraj in cesti spodaj zaključila prijeten potep.
=> fotografije Creta di Mimoias Cima Est
6*
OdgovoriIzbrišičedalje podjetnejše ture, bravo!