sreda, 10. oktober 2018

Vrh Krnega dola - Monte Cregnedul

Vinotok, petek 5.10.2018

Vremenske napovedi so bile neizprosne, lepega vremena v soboto in nedeljo ni moč pričakovati. Če ne gre takrat, bo šlo pa dan prej, sem si rekel in v petek vzel dopust.

Začela sva Na Žlebeh. 



S prvo strmino sva opravila po kolovozu, ker so bile trave mokre, in potem še kar nekaj časa hodila po cesti. Višje sva si pot skrajšala po bližnjici skozi gozd in ko sva spet stopila na cesto, zavila do gornje planine Krni dol. Okna so bila odprta, ljudi in živine pa ni bilo ne videti, ne slišati. Ob pogledu na rahlo zasnežene kaninske gore sem se spomnil moje zadnje poti tod, pred leti na turnih smučeh, in si zaželel, da bo zima, ki prihaja, podobno snežena kot je bila minula.









Skozi macesnov gaj sva se povzpela v gozd in tam ujela označeno pot, katera naju je povedla do ruševin, kjer sva stopila na lepo ohranjeno mulatjero. Hitro sva nizala metre v dolžino in višino in kmalu stopila na sonce. Mraza resda ni bilo, a je bila hoja po osončenih pobočjih precej prijetnejša kot po senčnih. Nekje blizu dvatisočmetrov visoko sva stopila prek travnatega roba do vojaških ruševin in od tam po travnati polički proti Passo degli Scalini. Želel sem se razgledati, kako so od zgoraj videti pobočja in kaj je tod mogoče pričakovati pozimi. Nato sva se vrnila do mulatjere in po njej nadaljevala pot navkreber.














Višje, že blizu stika z zavarovano potjo Ceria-Merlone, je bilo s travnato potjo konec. Nadaljevala sva po skalah in grušču, tam je šla pot princeski počasneje izpod tačk, tudi prek snežnih jezikov, in ko sva prek roba zagledala Viš sva vedela, da sva skoraj na cilju. Tam, pri stiku s Ceria-Merlone, je bila taka polica, da sva skoraj legla, ne samo sedla nanjo, in ker nama je prijalo ždeti, sva ždela toliko časa, da sva se vmes tudi okrepčala in odžejala. Po počitku sva stopila do bližnjih ruševin in do nižjega vrha, ki je bolj zaključek grebena, potem pa še na vrh Vrh Krnega dola. Ker pisala nisem imel s seboj, se na papir v plastični steklenici nisva mogla podpisati, sva pa možicu dodala nekaj skal in ga povišala za centimeter ali dva.

















Ko sva se vrnila na polico, si nisem mogel kaj, da ne bi še malce posedela. Tako lep dan je bil, da bi bilo škoda hiteti v dolino. Potem pa sva hočeš nočeš  morala vzeti pot pod noge in se odpraviti v sivi vsakdan.  Nekje na pol poti do planine sva še malce posedela na mehkih travah in kmalu zatem zaključila prijeten potep. 













Prihodnjič pa spet s turnimi smučmi, sem si dejal, preden sva odpotovala domov.

=> fotografije Vrh Krnega dola - Monte Cregnedul

1 komentar: