Monti Bivera in Clapsavon

Vinotok, sobota 13.10.2018

Ko smo zavili v dolino Val Pesarina, nam je na desetine ovc, med katerimi se je našlo nekaj kozličkov in osličkov, pripravilo lepo dobrodošlico. Tudi njihov pastir, sila podoben tistemu pod Florizem, nam je prijazno pomahal. Med vožnjo proti prelazu Sella di Razzo smo uživali v pogledih na vrhove okoliških gora, ki so že žareli obsijani z jutranjo zarjo in se veselili prelestnega dne, ki ga je jutro obetalo.

Do Casere Chiansaveit drugače kot po cesti ne gre. Običajno mi hoja po cesti ne diši, še najmanj na koncu potepa, tu pa sem je po svoje prav vesel. Na začetku se na tem delu poti prijetno ogrejem in razgledam po gorah nad Saurisom in Pesarino, na koncu pa uživam v pogledih na Brentoni in okoliške gore ter pustim turi, da lepo sede v dušo. Tudi danes nista bila začetek in konec nič drugačna. 

Do planine smo imeli nekaj sončka, potem pa smo bili vse do sedla med Bivero in Clapsavonom v senci. Hoja nam je šla imenitno izpod nog in kmalu smo bili nad gozdno mejo, kjer se je ob poti našlo nekaj manjših zaplat snega, ki je zapadel pred časom. Ko smo se pomujali še prek melišča, kjer se je kamenje kotalilo pod nogami in smo sem ter tja naredili tudi kak korak nazaj, smo stopili na s soncem obsijano sedlo. Nadalje smo sledili možicem, ki so nam kazali pot po vršnem pobočju, in si kmalu segli v roke pri križu na vrhu. Božanski razgledi, nebo brez oblačka, sonce in skoraj brezvetrje; lepše ne bi moglo biti. 

Med malico in klepetom o tem in onem je za nami prišla skupina iz Tolmina, s katero smo se istočasno odpravili na pot. M. se je po nekaj letih srečala z znanko, ki me je prepoznala s fotografij v mojem blogu in me presenetila z vprašanjem, kje imam princesko. Pa naj še kdo reče, da svet ni majhen.

Do sedla smo sestopili po taisti poti, od tam pa nadaljevali strmo navzgor proti Clapsavonu. Z nekaj težjimi mesti, kjer je v pomoč napeljana vrv, smo hitro opravili, potem pa po zložnem travnatem svetu kmalu zmogli do vrha. Tudi tu smo si privoščili počitek in ko se nam je pridružila še skupina iz Tolmina, poklepetali o tem in onem. Tudi o skupnih znancih, ki smo jih kmalu našli.

Dan je bil tako čudovit, da bi bilo greh hiteti. Zato nismo ne hiteli, še manj grešili. Lepo počasi smo sestopili do Casere Chiansaveit in si tam privoščili nekaj počitka, potem pa po cesti, na kateri je potep postajal spomin, nadaljevali do izhodišča. Tam smo še zadnjič pogledali na gori, kjer smo preživeli prekrasen dan.

Po nakupu mlečnih in mesnih dobrot, brez tega skoraj da ne gre, smo ob kavi še malce pokramljali, potem pa odpotovali domov.

=> fotografije Monti Bivera in Clapsavon