Debela peč

Listopad, nedelja 3.11.2018

Ko sva se dvajsetega oktobra odpravila zdoma niti slutila nisva, da bi to znala biti najina zadnja pot v gore. Avtocesta, nalet od zadaj, pijan voznik, trk v ograji na prehitevalnem in odstavnem pasu in zdrs na travnik pod cesto.

Potem sva lizala rane, počivala in načrtovala. Ne enkrat sem preklel življenje, ki postavlja take in drugačne preizkušnje, da jih včasih komaj zmoreš. Izgube najbližjih, nesreče in življenjske prelomnice, ko je vsak konec nov začetek. Že dolgo ne verjamem več, da je vsaka stvar za nekaj dobra, še manj, da se dobro vrača z dobrim, kaj šele obratno. Kvečjemu da zna biti življenje težko in kruto, tudi grdo, če želiš biti človek in človek ostati. Celo princeska je bolj človek od marsikaterega človeka, kar se človečnosti tiče.

Današnja tura bi lahko bila nov začetek, a sva se odločila, da bo raje zaključna ali ena od zaključnih, preden pritisneva piko na konec kdo bi vedel katerega konca. Začetek novega začetka pa naj bo tak kot se spodobi; z novim avtom v Karnijske Alpe, in če ne bo preveč snega, na tisto goro, ki nama tiste nesrečne sobote ni bila usojena.

S potepom sva začela blizu planine Zajavornik. Vreme ni bilo kaj prida, saj je iz oblačnega neba rahlo deževalo. Pogled v nebo ni dal slutiti, da naju bo nedolgo zatem prijetno grelo sonce. Najin korak je bil okoren in počasen, ne pomnim, kdaj sva začela tako počasi. Kot da se nama ne bi ljubilo. Bolj tavala kot hodila sva po poti in šele ko se je le ta pričela dvigati, sva malce pospešila. Med hojo so misli begale sem ter tja in prav potruditi sem se moral, da sem odmislil tiste manj prijetne in bolj črnoglede. Vsake toliko sva s princesko kakšno rekla, to nama je prišlo v navado, in pot nama je šla vse bolje izpod nog. Tudi hitreje. Ko sva prišla na spodnji rob travnikov na Lipanci, so skozi oblake pokukali prvi sončni žarki, nekaj ovinkov višje pa je bilo, kot da bi stopila v drug svet.

Toplo sonce, bleščeči macesni, jasno nebo in dolina pod oblaki. Že tolikokrat videno, a vedno znova drugače čudovito. Prehod iz črnobelega sveta v barvnega je na naju deloval zelo pozitivno, saj sva prestavila v višjo prestavo in s podaljšanim korakom nadaljevala pot proti vrhu. Princeska je hitela kot da ima zmenek na vrhu, jaz pa sem se trudil po najboljših močeh da sem ji sledil. Tudi vršno strmino, kratko sicer, je princeska opravila v najvišji prestavi in povprečni čas na vrhu je bil sila soliden. Vsaj zame, saj sem bil z ozirom na začetek presenečen, da sva pot zmogla v slabih dveh urah. Princeska se je z veseljem pocrkljala v mojem naročju, potem pa s še večjim veseljem snedla nekaj briketov.

Ko sva dala nekaj v prazen žakelj, da bo lažje stal pokonci in naredila par fotografij, sva se odpravila v dolino. Pot navzgor grede sva opravila skoraj sama, med sestopom pa smo se kar pogosto srečevali. Nekaj pod kočo sva se spet izgubila v sivi oblačnosti in kmalu zatem, ko sva neuspešno pogledala za gobami, zaključila prijeten potep.

Brez kremnih rezin ni Bleda in ker sva se peljala skozenj . . . 

=> fotografije Debela peč