Nekega poletja pred davnimi časi sem se prvič odpravil v Sauris in se od tam povzpel na Morgenleit in Pieltinis. Ko sem se tistega dne vrnil domov, vznemirjenju ni bilo videti konca. Gore in doline, katere sem uzrl z vrha Pieltinisa, vasice, skozi katere sem potoval tja in nazaj, ter topel, prisrčen stik z domačini, ko sem v dolini povprašal po tem in onem, so me prevzeli do obisti. Čutil sem, da se za videnim in doživetim skriva še mnogokaj, zato sem se začel vračati. Vračanja so sčasoma postala tako pogosta, da si včasih rečem, da grem domov, ko se odpravim na turo in ne, ko se vračam z nje.
Tistega prelestnega dne je bilo "za devetimi gorami, za devetimi vodami" preveč vsega, da bi si vse zapomnil in tudi zemljevid ni pokril vsega videnega, zato sem prepoznal samo nekaj bližnjih vrhov. Onstran doline sta mi padla v oko Bivera in Clapsavon, na moji strani pa bližnji greben s Torondonom in Novarzo. Na prva sva se kmalu zatem odpravila z Majo, a nama je bil usojen le Clapsavon, Bivere vsled megle še videla nisva, na slednja pa sem v obilici želja, ki jih je po vsaki gorniški turi samo še več, povsem pozabil.
Po turi na Debelo peč, prvi po nesreči, sem v spomine (tako rad rečem mojemu blogu) zapisal:
"Začetek novega začetka naj bo tak kot se spodobi; z novim avtom v Karnijske Alpe, in če ne bo preveč snega, na tisto goro, ki nama tiste nesrečne sobote ni bila usojena."
Tista gora sicer ni bila, ker je bilo prehladno. Pri obetih, da bo pet stopinj pod ničlo na dva tisoč metrih višine, se pač ne gre odpraviti na eno najvišjih gora v Karnijskih Alpah, na Monte Peralbo. Tudi nekaj snega bi se zagotovo našlo na poti. Prav tako ni veliko manjkalo, da tudi Karnijske Alpe ne bi bile, saj sva v domačih logih že blizu izhodišča obrnila zaradi zapore ceste.
Zna biti, da bi se današnja tura še nekaj časa medila, saj sem že nekajkrat pomislil nanjo, pa so me opozorila o slabi cesti do izhodišča, pogosto neprevozni, vedno znova odvračala od dejanja. Potem se je zgodila tista sobota in morala sva zamenjati avto, le ta pa je tak, da mu slabše vzdrževane ceste niso v napoto. Zato sem še enkrat prebral opise, na spletu poiskal zadnjih nekaj poročil o turi in se odločil. Če bo cesta zaprta, kar bom izvedel v Lateisu, bova turo opravila iz spodnjega Saurisa, če ne bo, pa se po njej brez težav zapeljeva do konca.
V vasici so mi potrdili, da je cesta prevozna, moja predvidevanja o stanju ceste pa so tudi bila pravilna, saj se s starim avtom ne bi pripeljala dosti dlje od vasi. Višje podvozje in štirikolesni pogon sta suvereno opravila z globokimi kolesnicami, kot melišče grobim makadamom in širokim potokom. Po krajšem klepetu z možakom, s katerim sva se istočasno pripeljala pod Casero Novarzutta, sva s princesko pričela z novim začetkom.
Pričakovanega mraza ni bilo, prav nasprotno, sonce naju je prav prijetno grelo. Po travah ob cesti, kaj bi hodila po asfaltu, sva se mimo Casere Gerona povzpela do Casere Pieltinis in od tam nadaljevala proti Forcelli Ielma. Prek nje vodi pot iz Saurisa v Pesariis oziroma v dolino Val Pesarina.
Tod je bilo hladneje, tudi nekaj vetra sva bila deležna, čim pa sva prišla na greben in nadaljevala po njegovem južnem robu, je prenehalo pihati in mraza ni bilo več čutiti. Hoja po mestoma precej ozkem grebenu je bila previdna, saj so bila pobočja na obe strani sila strma in izpostavljena. Ker sem zdoma odšel kot da bi se odpravil na zdravniški pregled, torej tešč, me je lakota vse bolj dajala, primernega prostorčka za počitek pa kot zanalašč nikjer. Tam, kjer je bilo nekaj malega ravnine je pihljalo, drugod pa je bilo prestrmo, da bi sproščeno posedel. In sva tako kar hodila in hodila, gor in dol in dol in gor, ter sem ter tja in tako prišla do naslednjega sedelca, do Forcelle Novarza. Ker od tam do istoimenskega vrha ni bilo daleč, sva nadaljevala z vzponom in ker je na vrhu pihalo, kaj kmalu tudi s sestopom. Malo pod vrhom sva končno našla zavetrno travnato polico, kjer sva se zleknila in si temeljito privezala dušo.
Med počitkom sem pustil mislim prosto pot in odjadral daleč nazaj v preteklost, spominjajoč se gora, doživetij in oseb, s katerimi smo bili nekoč. Nekaj njih, oseb, ni več med nami, z nekaj njih se ne videvamo več. Smo, dokler smo in ko nas ni več, ne preteče dosti vode, da je vse tako, kot da nas ne bi nikoli bilo. Gore pa so bile, so in bodo. Kjerkoli sem na potepu, na katerikoli vrh se povzpnem, vsak kraj in vsaka gora mi po svoje šepeta tišino, katera pripoveduje tisoče in tisoče zgodb, ki so se tam zgodile v minulih časih. Nekoč bo tišina šepetaje pripovedovala mojo zgodbo tistim, ki bodo hodili tam, ko mene že dolgo ne bo več . . .
Sestop sva opravila po sila strmih travah južnega grebena v smeri Casere Pallazo, nekaj nad njo stopila na cesto in se po njej vrnila do izhodišča.
Začetek novega začetka je bil imeniten, zato v nič manj imenitno nadaljevanje ne dvomiva.
=> fotografije Monte Torondon - Monte Novarza
Imejta se lepo in uživajta še dolgo skupaj. Z novim avtom vama bodo cilji še bolj dosegljivi.Veselim se z vama.
OdgovoriIzbrišiMajda hvala!
Izbriši