Najin avto je bil bel.
Najino prvo nadomestno vozilo je bilo belo.
Najino drugo nadomestno vozilo je belo.
Izbira najinega novega vozila tako ne bo težka. Naj bo bel, sva si edina.
Princeska je na monte Volaii z odliko opravila pasji alpinistični izpit, zato sem vedel, da bova danes zlahka zmogla vsa težja mesta na poti.
Začela sva vremenu primerno. Do koče na Ljubelju sva se vlekla kot megla. Jaz sem godrnjal, ker je princeska želela ovohati vsak grmiček ob cesti, ona pa se je zmrdovala, kadar sem se ustavil in posnel fotografijo ali dve. Ko sem pri koči pogledal na uro in ugotovil, da sva do nje potrebovala borih štirideset minut, sem se princeski seveda opravičil. Ona pa nič, še pogledala me ni.
Pot do Povne peči je bila blatna, zato sva hodila sila previdno, saj nama ni bilo do blatne kopeli.
Od prelaza naprej je pihalo kot za stavo, prav bučalo je nad nama, vetra se nisva znebila vse do začetka težjega dela grebena. Ko sva prišla do najtežjega mesta, sem stopil naprej in si z vrha ogledal kaj naju čaka. Jaz sem tod že hodil, princeska pač ne, zato je bil potreben premislek kako se lotiti zahtevnega spusta, da ga bova varno zmogla. Ker mi princeska zaupa in jaz njej nič manj, je ona opravila dva spusta po vrvi, jaz pa sem si pomagal z jeklenico.
Ko sva opravila z najtežjem delom poti, gledano skozi pasje tačke in očke, sva si privoščila kratek počitek, potem pa nadaljevala s potepom. Ta naju je kmalu pripeljal do naslednjega težjega mesta, s katerim sva opravila navzgor grede, in ko sva na drugi strani malce sestopila, je bilo s poplezavanjem konec. Do sedelca pod Na Možeh nisva imela daleč in kmalu sva zagledala kočo na Zelenici. Stopila sva na bližnjo vzpetino in se razgledala, saj se je malce razvedrilo, potem pa počasi sestopila v sivi vsakdan.
Če je bil greben samo najin, je bila pot v dolino zelo naša, saj smo se kar pogosto pozdravljali.
=> fotografije Greben Ljubeljščice
Ni komentarjev:
Objavite komentar