ponedeljek, 14. september 2020

Modričje (Monte Madrizze, Madritschen)

Kimavec, sobota 12.9.2020

Včasih prija nekaj krajšega in danes je bilo kratko, kot že dolgo ne. 

Nekaj malega pod prelazom Mokrine, na italijanski strani, sva pri opuščeni kasarni vzela pot pod noge in se po cesti sprehodila do Kota (Winkler Alm). Tam sva za Baito Winkler udela pot in se po njej povzpela na Modričje (klikni za razlago imena). Če sva začela v prekrasnem sončnem jutru, se je, še preden sva zmogla nad gozdno mejo, spustila gosta megla, ki je dopuščala vsega nekaj deset metrov vidljivosti. Tudi mrzlo je postalo, vsaj mene je zeblo kot cucka. Na vrhu se seveda nisva zadržala prav dolgo, hitro sva jo podurhala nazaj v dolino. Nameravanemu sestopu po avstrijski strani do prelaza in od tam po pešpoti do avta sva se zaradi megle odrekla. Kot zanalašč je med sestopom posijalo sonce in zadnje pol ure do avta nama je bilo pošteno vroče. Prijeten potep je bil dovolj dolg, da sva se temeljito razmigala, in dovolj kratek, da je ostalo precej časa za popoldanski počitek na kavču. Jaz sem razmišljal o jutrišnjem potepu, princeska pa je glasno vlekla dreto...


 




 
 
 
 

 











Ni komentarjev:

Objava komentarja